Največja moč sonca. Toplina, ljubezen, strast, povezanost človeških duš, predanost. Vonj po zdravilnih zeliščih na prostranih travnikih, cvetice, vrtovi, ki rojevajo pridelke. Življenjska energija v polnem pogonu. Razlegajoča se neprekinjena tradicionalna pesem deklet v belem. Pričakovanje. Magija.
Vse to zaznamuje praznični čas poletnega kresovanja, ki je za nas, staroverce, največji praznik v letu. Prav takrat se ponavadi nabere tudi največ ljudi za ta namen; posameznikov, parov, družin. Toplo vreme omogoča, da nismo skupaj le za čas obreda ob ognju, ampak naše druženje razširimo na cel dan. Uživamo v družbi drug drugega ter se povezujemo tudi preko samih priprav na čas prižiga kresa v pričakovanju svete, božanske poroke.
Na svoji poti skozi leto sončno božanstvo doseže najvišjo stopnjo, ko postane dan najdaljši. In na to najkrajšo noč v letu stara vera praznuje tudi sveto poroko med Jarilom in Maro, ko boga v poletju spoznamo kot Kresnika. Obredja vključujejo tako ogenj kot vodo, kar je simbol božje združitve, neba in zemlje.
Kresovanje je praznik ljubezni. Naši predniki so posnemali bogove, zato so se tudi sami poročali na kresno noč in takrat spočenjali otroke. Otroci so se tako rojevali spomladi in imeli zato tudi večjo možnost preživetja. Ljudsko izročilo pravi, da je kresna noč magična in da imajo takrat nabrane zdravilne rastline še posebno moč.
Preden pa je v ospredje prišel kult sonca, so naši predniki častili prvotno božanstvo groma in bliska, ki ga v slovanskih deželah poznamo pod imenom Perun. Vemo, da se je Perun boril s podzemnim Velesom, med drugim, ker mu je vzel sina Jarila in ga vzgajal kot svojega. Motiv boja vojščaka Peruna z zmajem ali kačo (Veles) je pogost motiv v kulturi prednikov. Za Kresnika so značilne tudi funkcije, ki bi jih sicer pripisali bogu gromovniku. S svojimi sovražniki se bori s strelo in se prevaža po nebu. V zgodbah, ki so se nam ohranile do dandanes, ga velikokrat srečujemo v bojih z zmajem, kačjo kraljico.
Tekom časa pa so kresniki postali tudi narodni junaki, ki so naredili pomembna in junaška dejanja.
Pred slabimi silami so varovali ljudi in živali. Kresnike v človeški podobi zlahka primerjamo s sibirskimi in drugimi šamani. Še posebej ker vemo, da so imeli kresniki sposobnost zapuščanja telesa. Prehod duše pa je za šamanstvo značilen.
Na zahodu naše dežele so nekoč, ob poletnem solsticiju, klicali k bogu Kresu in prosili naj ne kresni v njihovo hišo s posebno gesto. Zopet zasledimo Kresa kot simbol sonca ob največji moči obenem pa meče na zemljo tudi strele.
Kresi Kresniku v čast se danes imenujejo šentjanževi kresi, Kresnikovo vlogo pa je v krščanstvu prevzel Janez (Ivan) Krstnik, od koder tudi ime Ivanje. Zato v ljudskih pesmih dandanes srečamo ime Ivo, ki skriva prvotno, predkrščansko božanstvo. Čeravno je solsticij običajno 21. junija, pa je tradicionalno kresovanje v ljudski zavesti že od nekdaj 23. junija.
Zdravilne rastline nabiramo okoli polnoči, takrat imajo največjo moč. Šopke in venčke iz ivanjščic ter drugih cvetlic obešamo na okna, vrata, da bi se zaščitili pred slabimi duhovi. Bodoče matere so jih nekoč metale v obredni ogenj, da jim bo tovrstno gretje omogočilo lažji porod.
Med kresnimi rastlinami, poleg praproti, izstopa še šentjanževka, za katero velja, da začne cveteti prav v času kresne noči.
Medtem, ko je čas mrzlega dela leta, čas odprtih svetov, čas globjega povezovanja s seboj, prečiščevanja podzavesti, pa se v času najkrajše noči predvsem posvetimo drug drugemu. Je čas ljubezni, čas utrjevanja medsebojnih vezi. To lahko, po tradiciji, utrjujemo tudi s skokom čez obredni ogenj, ki nam prinaša še zdravje, plodnost in varovanje živali.