Iniciacija oz. POSVETITEV po naših predstavah pomeni preskok v človekovem duhovnem in psiho-fizičnem razvoju, ko iniciiranca povežemo z višjimi silami v različnih situacijah, ki za človeka pomenijo prelomnico, mu pomagamo pri prehodu v drugačno stanje oz. nov začetek.
Izpostavljamo 3 mejnike s tradicijami v
SLOVENSKEM PROSTORU:
1. Ob prihodu na svet
2. Ob vstopu v zrelo dobo
3. Ob vstopu v duhovno poklicanost in širjenje stare vere
ROJSTVO: prihod duše na svet
Poleg mnogih manjših obredov že v nosečnosti, ob rojstvu otroka mamici podarimo bel kruh – pletenico. Ta gesta je prastari ostanek obredov Sojenicam, ki prihajajo sodit dojenčkovo usodo v treh fazah: mladost, zrela doba in smrt.
Nekateri staroverci se še dandanes poslužujemo starih duhovnih praks, ko po tipični slovenski tradiciji ob posebno, sadno drevo, zakopljemo placento.
Prav zaradi tega se nekatere ženske odločamo za porod doma ali v porodnišnicah, kjer je prevzem placente možen. Drugje je namreč vržen stran kot biološki odpadek.
Placento, v skladu z modrostjo prednikov, zakopljemo blizu korenin drevesa, s tem pa stkemo neprekinjeno vez mame in otroka z drevesom, ki v magijskem smislu deluje zdravilno tako na mamo in otroka. Smatramo, da sad drevesa s prevzemom DNK iz placente, deluje homeopatsko.
Temu obredu iniciacije prehoda novega otroka na ta svet sledi še obred zalivanja drevesa z vodo, v kateri se je otrok prvič okopal. Ta obred je poznan od zahoda Slovenije pa do skrajnega vzhoda.
Otrok je nato predstavljen vsem stranem neba in elementom. Ta obred izvaja oče in je predvsem poznan iz vzhodno-slovanskih dežel.
Zakop placente družine Petrič / Ljubljana Črnuče
Več o šegah ob nosečnosti, porodu in poporodnem obdobju si lahko preberete TUKAJ.
Za mnogo informacij o staroverskih praksah se imamo zahvaliti Pavlu Medveščku, ki je popisal vse, kar so mu pričevalci povedali.
Pri teh zapisih pa gre za izročilo le nekaterih zahodnih delov Slovenije, ki se ne navezujejo na celotni prostor slovenskega naroda v okviru mej in tudi zamejstva.
Iniciacija deklet v zrelo dobo
Devinci se imenujejo kraji ob sotočjih dveh rek, kjer so se izvajala obredja iniciacije deklic v dekleta oz. »deve«. Eden izmed primerov devinc je, kjer se Bača izteka v Idrijco, drugi najbolj znan pa Idrijca in Tolminka, ki pritekata v Sočo.
Iniciacije so izvajale ženske svečenice »vederne«. Obred se je godil ob polni luni v poletnih mesecih s tistimi deklicami, za katere so vederne ocenile, da prehajajo v žensko.
Potek obreda je bil predhodno razložen, deklica se je slekla, stopila v vodo. Mati deklice je izbrala žensko, ki je nato deklico, bodočo devo, z namočenim belim robcem polivala po telesu. Vederna ji je velela, da v vodo počepne in se polula, medtem pa je nanjo posipala rože. Spremljevalka je devi prinesla venček in ga položila na glavo. Ko je vederna velela, ga je nato dekle snelo z glave in dalo v vodo, da je reka venček odnesla. Obred so imenovali tudi »kranceljnik«. Na svetem kraju je deva pobrala tri kamenčke, ki so služili kot varovalo pred hudimi duhovi.
Če se je dogodilo, da je deklica umrla pred iniciacijo v devo, so ji druga dekleta spletla venček iz rož in zelenja, ki so rastli na devincah.
Z vodo iz devinc so sicer škropili tudi njive in hleve.
Obred posvetitve
Na drugem koncu Slovenije, na dolenjskem, pa srečamo ostanek starodavnega običaja v peki kruha.
Dekle, ki je prešlo v zrelo dobo (predvidoma s prvo menstruacijo), je dobilo krušno ptičko.
Ptice simbolizirajo prehod, na ta svet prinašajo spomladansko obuditev, duše odnašajo na oni svet. Tudi na slovenskem je znano, da so na t.i. »tičnicah« starodavni svečeniki vedeževali iz leta ptic. Obenem pa je ptička tudi značilen element prehoda iz samskega v zakonski stan. Predhodnik poročne torte pri nas je fin, bel kruh, ki je obvezno okrašen s krušnimi ptičkami.
Prav tako je v večinskih koncih Slovenije, sploh pa na vzhodu, značilno, da mamica takoj po rojstvu dobi bel kruh, pleteničko in ptičko. Ponekod dobi toliko krušnih ptičk, kolikor je otrok pri hiši.
Tradicionalni kruhki
Kabrca kot del iniciacijskih obredov
Iniciacije je izvrševal dehnar, v obred so vključevali tudi igranje na trikotno kabrco, ki ji v svetovnem merilu ni primere. Znano je, da so na kabrco igrali med obredji in posvetitvami, po smrti dehnarja pa ga je pospremila v grob.
Kabrco uporabljamo v centru Veles tudi dandanes, tradicionalno na poletni in zimski solsticij v trenutkih meditacije. Ugotovili smo, da zvok kabrce izredno pomirja in naredi telo povsem mehko.
Iniciacija v duhovni poklic
Pri posoških starovercih velja, da se dehnar – svečenik, že rodi s to nalogo in mu je ta pot položena v zibko. Povest govori, da je dehnar otrok zvezde Jutranjice in orla. Ker bog groma ne želi, da se ta otrok rodi na nebu, mora po porodu skočiti na zemljo. Posvojita ga človeka in kljub mnogim življenjskim izkušnjam odraste v dobrosrčnega ter načelnega človeka. Po njegovi smrti nalogo prevzame drug dehnar.
Babja jama je ena izmed najsvetejših točk slovenskega prostora, kjer so se vršila praznovanja in različni obredi. Eden izmed kačarjev, ki so bili varuhi stare vere, je npr. tja vsako leto, ki se je končalo s številko tri, (zadnji znani obred l. 1963) prinesel kačo, ki jo je ulovil na desnem bregu Soče. Priporočali so se tudi veliki beli Kači.
Iniciacija sprejema med kačarje pa nam je deloma ohranjena. Godila se takoj po sončnem zahodu na polno luno, dva kačarja je izbral dehnar, enega pa kačarji sami. Bodoče varuhe je dehnar posipal s peskom od spredaj in nato od zadaj. Slečeni so bili do pasu, odstranili pokrivala in čevlje. Kaj jim je ves čas govoril, ni znano.
Dehnar je urezal tri zelene veje, vsakega bodočega kačarja z njegovo vejo najprej udaril po levem ramenu, ta se je sklonil in nekaj povedal, nato ga je dehnar udaril še po hrbtu. Izgovorili so prisego, zelene veje odnesli v jamo in jih tam pustili. Nato so se posedli in ob druženju pili halucinogeni močeradovec. Zadnji obred, oz. prisega, se je godila l. 1920.
Prisega molčečnosti ob sprejemu v skupnost
Novi član je prisegel molčečnost in služenje tročanskemu principu pred dehnarjem tako, da sta pomočila roki v močeradovec in jih imela sklenjeni, dokler močeradovec ni izhlapel. Močeradovec je vseboval tudi volčjo češnjo in rdečo mušnico, deloval je halucinegeno, staroverci pa so ga uporabljali za razširjanje zavesti tudi v drugih obredih.
Babja jama | Močerad
Dandanes, v vsakdanjem življenju, staroverci povzemamo elemente tradicije lastnega prostora, včasih pa se zaradi pomanjkljivih informacij obrnemo tudi preko meja, da bi bolje razumeli starodavne prakse.
Čeprav VEDENJE o stari veri ni nikoli zamrlo, je naša generacija izgubila direkten stik z avtohtonimi duhovnimi vodji, zato je na tistih, ki živimo poklicanost varovanja starih izročil, da se iniciiramo sami preko svojega dela in sprejemanja skupine.
Naše otroke in vse v našem krogu pa posvetimo po starih izročilih in v skladu z našimi načeli živimo svoj vsakdan v upanju in trdni veri, da je svet zaradi tega lepši, družba učinkovitejša in bolj zdrava ter da z našim delovanjem skrbimo tudi za boljšo prihodnost vseh Slovencev, skrbimo za oživljanje kulturnega izročila in delujemo tudi vsesplošno v smeri ohranjanja narave ter čuvanja svetih mest.
Čuvajmo pa tudi drug drugega. 🙂 <3