Borbenost, pravica, zadoščenje, izpopolnjenost, materializacija, rodnost, kontrola, višek energije.
To je tisto, kar odraža aspekt božje sile, ki se nam kaže kot Perun.
Perun, sin stvaritelja Svaroga, je upravljalec neba in s tem vse nebeške sfere. Tako ima tudi funkcijo rodnosti, saj z dežjem oplaja zemljo. S prvo strelo na pomlad prične nov rodni cikel.
Boji s podzemnim božanstvom prestavljajo konstantno iskanje naravnega ravnotežja in so močan pokazatelj prednikovega vidika na svet; da ni nič črno-belo. Nič ni le dobro ali slabo, marveč so bogovi kot manifestacija naravnih sil nosilci obeh polov. In takšno je življenje.
Vzponi in padci ter konstantno iskanje ravnotežja. Če bi bila linija našega delovanja samo ravna, bi bili mrtvi. Naj bo v materialni obliki ali duhovni stagnaciji.
Peruna, kateremu sta npr. paraleli drugih evropskih bratov skandinavski Thor ali grški Zevs, je eden najpomembnejših bogov slovanskega „panteona“. V zgodovinskih virih ga srečujemo kot gospodarja neba, bliska, groma, vojne. Prav tako je vidnejše božanstvo pri Litvancih Perkunas, pri Hindujcih pa se navezuje na Parjanyo. Samo ime Perun pri Rusih in Poljakih pomeni strelo. Njegov koren izhaja iz besede udarjati, njegov najbolj znan atribut, ki predstavlja strelo, je Perunova sekira.
Drobci izročila o Perunu so se ohranili tudi pri nas. Znano je, da je netresk Perunova rastlina. Na vzhodu naše države so ga posadili na slamnate strehe hiš. Tako razraščen je po ljudskem pripovedovanju ščitil domačijo pred strelo. In stari ljudje pravijo, da Perun hudo uro bije, ko je nevihta, ko se bliska in grmi. Na zahodu države je znano svetišče Perunk.
Šestlistnata znamenja, ponekod znana kot „roža življenja“, ki jih srečujemo širom vse Slovenije in celega sveta, se pri nas v ljudskem izročilu imenujejo „perunica“, včasih tudi „svarica“ (v drugačnem simbolnem pomenu pa tudi kot „morca“). Običajno znamenje najdemo na različnih objektih, hišah, senikih, da prav tako odganja strele in ščiti pred požari. Perunovo drevo je hrast.
Znano je, da so za Perunov dan v davnih časih žrtvovali črne živali. Po sprejemu krščanstva je Peruna nasledil sv. Elija. Na makedonskem vrhu Peren blizu Kumanova je očitno čaščenje Peruna še kar živo, saj mu na Ilinden (Elijevo) žrtvujejo črnega ovna, kozla ali vola.
V bližini krajev, ki nosijo ime po Perunu, se običajno nahaja še kraj Trebišče, kar nakazuje na žrtvovanje.
Na tem mestu je nujno potrebna opomba, da staroverje dandanes ne more biti enako staroverju pred mnogo leti. Vera je živ organizem, ki se spreminja, prilagaja v skladu z vrednotami zgodovinske časovnice. Pogledi na svet v določenem času, so le odraz nekega obdobja, vrednot v njem. Danes vemo, da moramo ohranjati ogenj, plamen izročila, njegovo simboliko, ki jo prenašamo v vsakdanje življenje. Pepela ni potrebno kopirati v današnji čas. Fizične oblike se spreminjajo. In predvsem je pomembno zavedanje, da vsa pravila postavlja družba v določenem času. Da skozi obredje vedno hranimo lastne predstave o bogovih, ne pa njih same. O tem je vsekakor vredno razmisliti.
Perun poseduje močno simboliko bojevnika, borca za svobodo, pravico. Znano je, da so se predniki pred bitko zaklinjali k Perunu.
Zato nam energija Peruna lahko pomaga pri najrazličnejših bitkah, ki jih bojujemo tudi vsi danes. Energija Peruna nam daje moč, da lahko gremo čez vse ovire, kljub temu, da nas spreletava strah. Pogum nikoli ne pomeni odsotnost strahu. Pogum je boj, je moč, da naredimo določene korake, navkljub strahu.
Vsak dan se borimo. Sami s seboj, z idejami drugih, z boleznimi. Vsak piše svojo bitko, vsak svoj roman. Perunova energija nas vodi, da ne obupamo in da vedno mislimo na uspeh, da smo sposobni naše ideje materializirati, najprej vizualizirati v mislih, nato pa jih uresničiti v dejanjih.