Jesenski čas zaznamuje spravilo pridelkov, obračanje navznoter ter umirjanje, nato pa nek zaključek konec vinotoka, ko se spodnji svet popolnoma odpre in duše prednikov preplavijo tostranstvo iz 31. Vinotoka na 1. Listopad – ko smo bolj dovzetni za sporazumevanje z njimi, ki nam pomagajo tudi pri samoiskanju.
Cela jesen je prežeta z zahvalnim duhom takrat, ko delamo tudi svoje analize kako smo kaj postorili in kako bi lahko še bolje.
Martinovanje je nekakšno nadaljevanje jesenskih obredov spravila plodov in zaključek tega obdobja, ki ga imenujejo jesenski pust. Je čas, ko se zaključi obiranje plodov do zadnjega, vključno z grozdjem, in nato sledi samo še mirno pričakovanje novega rojstva ob zimskem sončnem obratu. Je čas transformacije, ko mošt postane vino. Ko se po umirjanju pripravljamo na resnično poglobitev in transformiranje svojih negativnosti v konstruktivne ideje.
Še dandanes pravijo, da moramo ob Martinovanju delati inventure in poravnati račune z ljudmi.
Ob tem času so značilne jedi iz prosene kaše. Nekoč je bil čas okoli Martinovega miren družinski praznik, tekom časa pa je postal zelo skomercializiran.
Martinovanje izvira v svetniku Martinu, ki je bil izvoljen za škofa, pa ni želel sprejeti te vloge, se skril med gosi, a te so ga izdale s svojim gaganjem. Zato dandanes ljudje »darujejo« ali bolje rečeno »kaznujejo« gos.
Ob Martinovanju na sod položijo jabolko. Če se lepo posuši, bo vinska letina dobra, če zgnije, pa se je treba pripraviti na hude čase.
Martinovanje zaznamuje začetek naravne zime in je zagotovo tesno povezan z dnevom vseh svetih oz. s Predniki ali »Dedi«, ko so ponekod po Evropi ljudje množično odhajali na pokopališča ter kar na grobu priredili obilne pojedine, kjer so se pogovarjali o preminulih, kaj vse dobrega so storili in česa še niso dokončali.
Pri Keltih poznamo običaj, ko so ljudje hodili od vrat do vrat izprosit kolače za duše prednikov, kar se je do dandanes izrodilo v moderno različico sprehodov z maskami in prošenj za sladkarije od vrat do vrat.
Marsikje po Evropi je še iz časa pred krščanstvom ob tem času poznan običaj klanja goske, nato pa kapljanje njene krvi na meje posestva, domače hiše in vrat kot tudi hleva. Gosko so nato obredno pojedli.
Ptica je simbol prehoda. Prinaša duše na svet, duše odnaša v onostranstvo.
Ptice srečujemo na starodavnih poročnih kruhkih, krušne ptičke pa so pri nas dobila dekleta na Dolenjskem ob vstopu v zrelo dobo. Ptice prinesejo pomlad, na jesen odletijo.
Žrtvovanje ptice v tem času pomeni simbol prerojenja, prenove, ko se v pričakovanju obračamo naprej v novo življenje, novo rojstvo in nova poglavja.
Seveda pa, krvave žrtve niso potrebne, če razumemo izročila na globlji, simbolični ravni. 🙂
Tekst: Irena Petrič
Slika: www.pexels.com