Dedi, predniki, predvečer vseh svetih

Praznik »Dedi« se veže na izročilo jesenskega časa, ko sta svetova tostranstva in podzemlja med seboj povezana, odprta. Medtem, ko je topli del leta obeležen z fizičnim delom, potentno energijo, strastjo, je hladnejši del leta posvečen umiritvi in pogledu vase, globokim analizam. Sebe, svojega dela. V ospredju je ženski element vode. Ob zimskem času pa so povezani vsi trije svetovi, zato smo zaradi jesenskih razčiščevanj lahko kasneje deležni mnogih spoznanj in povezovanj z najvišjimi silami, ki nas vodijo v boljše, novo ciklično leto.

Praznik „Dedi“ pri nas ni tako natančno izpričan, kot je to npr. kresovanje ob poletnem solsticiju ali praznik pomladi oz. jurjevanje, ki sta dobro dokumentirana in preživela še v 20. stoletje, pri čemer lahko posledično precej natančno sledimo folklori, kjer obredne elemente razumemo v njihove simbolne globine in tudi skozi duhovno plat življenja prednamcev začutimo pomembnost tega delovanja. Ne le za njih, marveč tudi dandanes s prilagojenimi nameni za modernega človeka, medtem ko obče bistvo ostaja enako – pa vendar lahko črpamo iz konkretnih drobcev izročil, ki se nam sestavijo v celoto.

Predniki
Praznik dedov je pri nas vezan na individualne prakse in spomine, ko prižgemo svečke na okno v spomin na prednike tako ožje družine kot prednike našega naroda. Plameni simbolično ponazarjajo njihove duše, po izročilu naj bi se prav v tem času vrnili v ta svet in obiskali domače. Sledilci rodoverskega izročila sicer verjamemo v reinkarnacijo, seveda pa ni nujno, da se reinkarniramo takoj po smrti. Na zahodu države staroversko izročilo pravi, da se celo sami odločimo, v kaj se bomo rodili v naslednjem življenju.
Prižig svečke pomeni tudi tisto luč, ki jim pomaga najti pravilno pot v onostranstvu, da torej najdejo svoj mir – s tem tudi svojo pot v večnost.

Jesenska melanholija
Meni osebno je ta čas in ta praznik zelo ljub, če le izvzamem vso evforijo nekaterih domačih ob okrasitvi groba, ki pa se je, hvalabogovom, v zadnjem času zelo umirila. 🙂

Ta čas mi predstavlja močno občuteno prelomnico v letu, ko se že po najavi ob enakonočju zazremo v svoje notranje stanje in strmimo k umiritvi, tu pa dejansko začutimo ta preskok. Takrat začutim samo še mir in željo, da se tempo umiri, da si zavestno vzamem čas zase, za družino ter tudi poglabljanje v določene vsebine. Takrat tako paše zadekati se, vzeti dobro knjigo in jo prebirati ob dobrem čaju. Kako paše en miren sprehod v gozdu, ki ga tokrat čutiš povsem drugače, kot da te v neki melanholiji skozi mehke valove v vonju kostanja in gob ponese v notranji mir, drugače kot poleti.
Takrat me avtomatsko večkrat vleče h knjižni polici, kjer so urejeni domači albumi, ne le novi marveč tisti, ki nosijo podobe še iz zgodnjih let prejšnjega stoletja, ko skušam od mami z Alzheimerjem izvleči tu in tam še kaj, kar se spomni iz davnih dni.

Raznolikost praznovanj preko meja
Ponekod po Evropi so izrezovali repo in vanjo vstavljali svečko. Zanimivo je, da je repa prav pri nas v zahodnem delu Slovenije vključena kasneje v zimski obred. Pečeno repo so obredno uživali, ker očiščuje telo in duha, repa pa je v sklopu jesenskih obredij zelo dobro zastopana tudi v Posočju. Tako je repa našla obredno mesto v času predvečera vseh svetih tudi pri nas. Pri Poljakih, Belorusih in Litvancih pa je praznik Dedi še danes aktualen tudi v javnem praznovanju. Po tradiciji so ljudje že nekoč hodili na pokopališča, s seboj prinesli hrano, se gostili skupaj s preminulimi. Spominjali so se jih v zgodbah, ne samo kaj dobrega so storili v času svojega bivanja na zemlji, marveč tudi česa niso uspeli dokončati. Ta praznik ponekod praznujejo še v zrcalnem delu leta na pomlad in je poznan kot „Rodonica“. Ime izhaja iz korena „rod“, ki se seveda navezuje na prednike, družino in istočasno najbolj staro ustvarjalno silo/božanstvo Rod, ki nikoli ni bila personificirana.

dedi vsi sveti

Poljska in še nekatere druge kulture širom širšega skupnega kulturnega prostora, od pradavnine poznajo tudi maskiranje za čas t.i. »Velesove noči« ali praznika »Dedi«. Nekoč so si nadeli grozljive lesene ali usnjene maske. Predvsem maske živali naj bi odganjale slabe sile – demone in čarovnice, ostale maske, ki so jih nosili predvsem moški, pa so v simbolnem pomenu predstavljali duše umrlih katerim so pri hišah radi darovali hrano in pijačo saj so menili, da si bodo s tem zagotovili plodnost polj v naslednjem letu.

Naša posebnost: posoški Rjepušč

Tudi v Posočju poznamo nekaj tipičnih jesenih likov / mask, ki so bile predvsem prisotne v treh obiskih skozi jesen, ko so spravljali pridelke. Tu morda izpostavim zanimivega »Rjepušča«. Ta pride trikrat: ob spravilu žitaric, ob spravilu sadja in ob spravilu repe, korenja, krompirja in zelja.

Rjepušč je posebna staroverska maska, ki ima na glavi odsluženi »ribežen«.

Prosil je za hrano, ko je hodil naokoli po vasi v času ribanja repe in grozil, da se bo na repo polulal, če mu ne dajo jesti. Gospodinja je darovala klobaso, jajca in kruh.

Rjepuščev spremljevalec je dobil ostale darove. Rjepušč je vzel repo, jo prerezal na pol in s polovico repe »pokadil« prostore domačije, da se očistijo slabih energij in bolezni.

Različna obredja z maskami skozi jesen nakazujejo na vsesplošno prakso evropskega sveta. Kot odposlanke podzemlja hodijo naokoli in v veri, da se podzemnemu božanstvu ne bi zamerili – so ljudje radi darovali in nič drugače ni bilo tudi pri nas.

Buče na Slovenskem

Na Krasu npr. v jesenskem času dejansko poznajo običaj izrezovanja buč, ki je vezan še na predkrščanski čas a v malce predrugačeni obliki, kjer se je zadnja stoletja ta šega povsem zlila v okolje in postala tradicionalna. Buče pa so seveda našle pot na naše njive šele v 16. in 17. stoletju s kolumbijsko izmenjavo. Izdolbene buče, ki so ohranjale predvsem hudomušno naravo strašenja otrok, so v kmečkem življenju postale nujno opravilo ob koncu kmečkega plodnega leta, kjer pa je vsekakor zaznati korenine v predkrščanski čas.

Enako je bilo značilno na vzhodu države s tem da so npr. ponekod v Prlekiji buče postavljali na pragove tudi ali šele ob Lucijinem z namenom, da strašljiva buča prežene slabe sile.

Stare šege

Iz polpretekle zgodovine vemo, da se nekoč na predvečer dneva mrtvih ni smelo opravljati težja delo, razgrajati, glasno govoriti ali celo rezati z nožem, da ne bi po nesreči koga od »nevidnih« zabodli. Predvsem v Beli Krajini in na Gorenjskem so domači molili in na glas naštevali vse prednike za več generacij nazaj medtem ko so sedeli ob peči.

Znano je vsesplošno slovensko pravilo, da je treba na predvečer vseh svetih dobro zakuriti in paziti celo noč, da ogenj ne poneha. Še vedno živo prepričanje, da duše prihajajo to noč iz odprtega spodnjega sveta nazaj – je nagovarjalo domače, da v peči zakurijo, da bi se lahko rajnki prišli domov gret.

Obredni kruhki in povezava z Velesom

Naši predniki so verjeli, da so prav duše umrlih varuhi plodnosti in vsega imetja domačih v tostranstvu, zato so vsem živalim pri hiši razdelili obredne kruhke. Tu velja omeniti izjemno zanimivo povezavo, ki jo lahko takoj opazimo – namreč naše podzemno božanstvo, ki ga v splošnem poznamo kot Velesa, z mnogimi imeni pa tekom dežele in preko meja tudi še drugače – je zaščitnik živine, plodnosti ter varuh vseh duš umrlih v spodnjem svetu, ki po prepričanju starodavnih prednikov ni temačen prostor marveč lep, s travniki obdan zelen kraj ob koreninah svetovnega drevesa s svetim studencem. Tako so duše umrlih tiste duše v prehodni dimenziji, ki še niso našle pot v drugo telo ali v večnost – ki kot odposlanci Velesa prihajajo v ta svet.

Kruh v mnogih oblikah je bil za ta čas izjemnega pomena, kakor je kruh obredna stalnica vseh prehodov v cikličnem letu odkar se že človek obrača s hvaležnostjo k Materi naravi.

Iz ostankov starih izročil se tudi sama spomnim stare tete, dedove sestre, pa tudi mami, da so nekoč ta čas pekli majhne okrogle kruhke z enakokrakim križcem na sredini, ki so jih jedli in delili. V spominu imam besedo »vahtič«, šele leta po tem, sedaj že lep čas nazaj, pa sem izvedela, da je to dejansko vsesplošna slovenska navada od »bogsigavedi« kdaj.

Zanimivo je, da se je pri nas v severni Ljubljani ohranilo ime vahtiči, ki je sicer bolj značilno za Notranjsko in ponekod v goriških koncih. Kdo ve, morda je to ostanek, ki ga je prinesel pradedek Franc Trček, ki izhaja in Žažarja pri Vrhniki in je na žalost od prve svetovne vojne še danes pogrešan. V osrednji Sloveniji, na Gorenjskem in še kje so takim kruhom sicer pravili »prešce«, druga imena pa so še krželji ali mižnjeki, zato je zanimivo, kako da se pri nas doma na obrobju severne Ljubljane ni ohranil gorenjski izraz, saj smo kulturno in jezikovo gledano izrazit del Gorenjske.
Prešce naj bi, kot ime pove, najprej naredili iz presnega testa, torej nekvašenega, šele kasneje pa naj bi se uveljavil kvašeni kruh za ta obred. Predvsem iz Ljubljanske kotline je znano, da so jih napekli toliko kolikor so jih spravili v peč. Ponekod na Goriškem pa so poznali tovrstne »vahtne kruhke« z grozdjem. Takšne kruhke so v polpretekli zgodovini ljudje delili otrokom in revnim, ki so hodili od hiše do hiše, da so v zameno molili za duše pokojnikov.

Tu se nam takoj izriše povezava med obhodom otrok, kakor ga poznajo npr. v Ameriki, ko našemljeni otroci hodijo nabirat sladkarije od hiše do hiše.

V tem času, predvsem na dan mrtvih, so domači za prednike na mizi pustili obrede kruhke, vino in vodo, gospodinje pa izjemoma niso zaklenile vrat.

Vse prešce ali vahtiče je bilo treba razdeliti. Če bi gospodinja hote ali nehote obdržala kakšen kruhek zase, bi to pomenilo slabo letino v naslednjem rodnem obdobju. Kar niso razdelili doma, so delili tudi na pokopališčih. Ta gesta se še vedno ohranja v Cerkljah na Gorenjskem.

Poleg najbolj značilnih malih kruhkov, ki so jih morali razdeliti, pa je ta čas značilna peka tudi hlebcev sicer in drugih prazničnih kruhov. Na vzhodu so pekli Ajdnek iz ajdove moke in orehov ter medu, na Dolenjskem in v Posavju pa repnjačo – kruh, kamor so dodali repo. Repa ni del obredij zgolj zaradi razpoložljivosti v času leta, marveč ima tudi sicer v prastarih obredjih očiščevalno vlogo – repo so npr. na Krasu jedli ob zimskem sončnem obratu, da bi se duhovno očistili.

Kaj je bilo prepovedano?
Zanimivi so nekateri pregovori oz. prepovedi za ta čas. Na predvečer vseh svetih se ne sme pometati, da ne bi rajnkim, ki so prišli domov za peč, nesli prah v oči. Vse je moralo biti upočasnjeno, ni se smelo delati hitrih gibov, loputati z vrati ali hitro zapirati, da ne bi katero dušo ranili. Ni se smelo razlivati vroče vode in umazane vode ob pranju posode. Tisti večer se ni smelo šivati in presti, da ne bi koga od rajnkih z nitjo zadušili. Prepovedano je bilo pretirano veselje, glasba in smeh.

Z razliko od drugih obredij oz. mejnikov v tokokrogu leta, ko je vsak čas posebej obeležen s tipičnimi pesmimi, ki so neločljiv del obredij po starem in živa vez s tradicijo – pa je na predvečer vseh svetih vladala tišina.

Repa v rodnem izročilu

Preden so buče pred nekaj stoletji preplavile naše njive in ljudem omogočile nove, izjemno hranljive in okusne pridelke za nešteto načinov uporabe, pa je na naših poljih raslo veliko repe. To so nekoč odrezali na vrhu ter pustili nekaj perja. Počasi so z noži izdolbli repo, da so bile stene zelo tanke, že skoraj prosojne a vendar še toliko kompaktne, da se repa ni sesula. Uredili so preproste a grozeče obraze ter v repo postavili goreče oglje ali lojne lučke. Repe so postavili na ograje, okenske police in križpotja. Izviren namen te obredne geste je bil privabili dobre duše ter obenem odgnati vse slabe sile, demone, čarovnice itd.

Še en razlog, da je bila nekoč, pred bučami uporabljena repa, je dejstvo, da je repa korenovka – korenovke same po sebi pa imajo v duhovnem pogledu prednikov neposredno vez s podzemljem.

Ko sem npr. tudi sama pred nekaj leti pričela z raziskovanjem vpliva naših starodavnih simbolov na rast rastlin na vrtu, njivi, sem po več eksperimentih ugotovila, da simboli, ki predstavljajo zemljo in podzemlje dejansko vzpodbudijo rast rastlin korenovk, rastlin pod zemljo, da so večje, bolj zdrave in odporne, medtem, ko ji sončni in drugi simboli ne naredijo dobrega.

Korenovke so nekoč videli kot vez s predniki oz. zemljo kjer počivajo, ta pa nosi moč, da na spomlad življenje spet vzklije. Čas, ki so ga namenili dolbljenju repe (ki je precej težavno in dolgotrajnejše kot izrezovanje buče) ni le dekoracija – dejansko gre za globoko čuteno obredno gesto proslavitve moči podzemlja in izkaz spoštljivosti do umrlih in zemlje.

Tem repam so rekli repne glave, strašila ali pa preprosto »luči«. Nekateri niti niso delali obrazov marveč le izdolbli repo brez ostalih prebadanj in vanjo vstavili luč.

V bolj hribovitih predelih, kjer pa repa ni najbolje uspela, so ljudje za ta namen uporabili tudi kolerabo in večje – krmno korenje. Ponekod so v polovico jajčne lupine dali loj in stenj in ustvarili mini lučke, ki so jih na predvečer postavili na okna.

Da bi živi poslali toploto s tega sveta v onostranstvo, pa so ponekod kurili na ta predvečer bukove ali smrekove panje, kamor so zvrtali luknje in v njih dali smolo, suhe vejice in to zažgali. Tak panj je tlel pred hišo celo noč.

Konec pastirske sezone

Ta čas pa ima še eno zelo pomembno vsebino: konec vinotoka/oktobra predstavlja tudi dejanski zaključek sezone pobiranja plodov in s tem nekako »uradno« zaključevanje plodne sezone. Tu imajo pomembno vlogo pastirji, ki s svojimi obrednimi gestami kažejo ta prehod.

Ko so še zadnjič gnali na pašo v hribe, so s seboj vzeli repo, ponavadi precej čudnih oblik, jo ob ognju izdolbli, vanjo dali goreče oglje. Ko so gnali živino v vas, so te repe nataknili na palice in z njimi strašili, pokali z biči in kričali. Tu gre tudi za prepričanje, da bodo pastirji odgnali vse slabo, vse slabe sile, da se ne bi prilepile na živino, preden jo za dolgo časa zaprejo v hlev.

Ob koncu paše so nekateri pastirji zakurili največji kres v letu za čas praznikov. S tem početjem so izrazili zahvalo za leto in prižgali luč za prednike.

Izjemno zanimiv običaj so poznali na Gorenjskem in Koroškem, ko so pastirji zlomili svoje palice in ji pokopali v zemljo. Tudi s tem so obeležili ne le konec sezone marveč izreki zahvalo zemlji. Lomljenje palice pa v nezavednem praspominu kot povezavi z duhovno kontinuiteto našega prostora – sovpada z železnodobnimi praksami širom naše dežele, ko so v obredjih darovanja mnogokrat razbili keramiko in jo darovali ali pa npr. ukrivili meče.

Vsa ta praznovanja in šege v katerih prepoznamo izjemno pomembno simbolno obredje – je moč najti preko slovenskega etnografskega muzeja, Ivana Cankarja, Mila Orla, Nika Kurenta, tolminskega in gorenjskega muzeja in še in še.

S tem torej, ko na spoštljiv način privabljamo prednike, oz. njih duše v ta svet, se simbolno umirimo in prehajamo v drugačen del leta, drugačno notranje stanje, vede ali nevede prepoznamo zelo močno simbolnost tega časa in med seboj povezanih mini gest, ki v svoji celoti nakazujejo na izjemno spoštovanje in pomembnost podzemeljskih sil v tem času.

Vedeževanje, »kob«-ežanje
Ob vseh praznikih, ki izvirajo nekje v pradavnem času, je vsem tem šegam ob odpiranju podzemlja skupno izrekanje hvaležnosti, največkrat prav skozi peko kruha, obenem pa ima ta čas zelo močan čustveni naboj ob povezovanju s predniki. Hkrati pa se je z darovanjem kruhkov krepilo zavedanje, da je potrebno poskrbeti tudi za tiste manj blagoslovljene v posvetnem življenju.

Čas odprtih svetov, umiritve in globje povezave s predniki, tako lastne družine kot predniki naroda, nam daje možnost, da smo dovzetnejši za njihova sporočila. Pomagajo nam lahko razumeti marsikaj, če le znamo prisluhniti.

Tako je bilo to obdobje, še posebej pa tudi kasneje v božičnem času z vsemi tremi povezanimi svetovi – ne le s podzemljem – čas obeležen tudi z vedeževanjem. Verjamem, da se preko vaših babic vsak spomni kakšnega primera, kako so le te vedeževale, včasih resneje, včasih pa bolj za hec – pogledale v morebitno prihodnost.

Tako v jeseni kot predvsem pozimi vem tudi iz osebnih poročil naše družine, da je bilo vedeževanje redna praksa. Tu, kjer živi naša družina na obrobju severnega dela Ljubljane ob gozdu, kjer so na našem velikem hribu stale še pred drugo svetovno vojno le 3 kmetije, zdaj pa ob gozdu hiša ena ob drugi – na naši gozdni parceli nad hišo stoji vrh hriba »Kob«, ki je osrednji del črnuškega tročana, ki ga v zadnjem času intenzivno raziskujem. »Kob« je beseda, ki naj bi bila praslovanska in označuje »vedeževati« oz, pomeni usodo, znamenje. Menda naj bi ta beseda označevala tudi obredni kraj. Tako razlaga etimološki slovar, iz obdobij pokristjanjevanja Slovanov pa je zapisano, da »kob« jasno vidijo kot prepoved, kot greh, ljudem je bilo prepovedano t.i. »kobežanje« (vedeževanje).

Tako je malo te energije ostalo tudi po stari teti Joži verni v krščanski tradiciji, ki sva ji s sestro pravili Joni, menda pa se je vedeževanja poslužila tudi prababica Ana, mama tete Joni in deda Franca. Ob pomembnih dogajanjih v letu vem, da sta v vodo vlivali vroč svinec, skoraj vsakič pa je bil obvezen vpogled v kavne usedline. Iz obeh sort oblik so nekoč ljudje glede na videno in skozi lastne interpretacije – skušali ugotoviti kaj jih čaka.

Ta praznik je poznan skoraj vsem kulturam

Praznik predvečer vseh svetih seveda poznajo praktično povsod, običaji pa so presenetljivo izjemno podobni širom Evrope – tako so tudi na Irskem in Škotskem na povsem enak način dolbli repo.

Kelti so praznik imenovali Samhain. Po nekdanjem prepričanju gre za čaroben čas, ko se je staro leto izteklo a novo še ni povsem prišlo, zato so prenehali vejati zakoni fizičnega sveta.

Verjeli so, da se iz gomil vračajo čarobna bitja onostranstva med katerimi so se najbolj bali brezglavega jezdeca Dullahana, ki je jezdil med tostranstvom in pobiral tiste, ki jih je usojeno sedaj umreti. Druidi so zakurili velik ogenj in vanj metali kosti žrtvovanih živali. Zato se je ohranila beseda »bonfire« za kres – ker vsebuje kosti – »bones«. Druidi so med vaščane darovali žerjavico, da so na ta večer po domovih na novo zakurili, da bi se zaščitili pred nevarnostmi zime. Ker so to noč na površje prihajali demoni in vseh sort zlih sil, so se ljudje oblačili v maske, da bi jih pretentali in se jim ognili.

Tudi Kelti so rajnkim pustili dobrote na mizi, vladal je mir, tišina, z metanjem lešnikov v ogenj pa so vedeževali – dva lešnika, ki sta skupaj lepo gorela, sta predstavljala miren in uspešen odnos, če sta počila, pa je to predstavljalo prepir v hiši.

V keltski duhovni tradiciji se na to noč združita Morrigan, kraljica (boginja) teme, smrti, usode in vojne ter Dagda, bog izobilja, plodnosti. Njuna sveta združitev v noči umirjajoče narave zagotavlja še naprej vrteče letno kolo prenavljanja.

Jack – o – lantern in slovenski kovač, ki je hudiča ugnal

Irci poznajo legendo o Jack-u, ki je izjemno podobna slovenski zgodbi o kovaču. Jack, skopi prevarant je srečal Hudiča, ki je zahteval Jackovo dušo. Jack ga je prepričal, da mu kupi zadnjo pijačo, ker pa ta denarja ni imel se je hudič spremenil v srebrnik. Jack ga je vtaknil v žep poleg križa in hudič ni mogel v svojo podobo. Iz žepa ga je izpustil, ko je dobil zagotovilo, da bo živel lahko še nadaljnjih 10 let. Pride Hudič čez 10 let in Jack ga prosi, naj mu z bližnje jablane utrga jabolko za zadnjo pot. Jack vriše na jablano križ medtem, ko je Hudič v krošnji. Šele po obljubi, da ga hudič ne bo vzel, je lahko prišel z jablane.

Jack seveda ni mogel v nebesa, a tudi Hudič ga je v peklu zavrnil. Tako je lahko le taval med svetovi. Ob nerganju nad temo in mrazom mu je hudič vrgel oglje iz pekla, Jack pa je izdolbel repo in vanjo vtaknil goreče oglje.

Slovenci poznamo pradavno zgodbo o kovaču in hudiču, ki je v mlajših različicah prepoznana po večini našega ozemlja. Kje ima zgodba korenine ne vemo, gotovo pa je, da so se izročila tekom časa spreminjala in dobila krščanski pridih.

Na zelo podoben način hudiča ukani kovač, vaški posebnež, ponekod pa sam Kurent. Hudič mu ponuja vse bogastvo za njegovo dušo a kovač ga ukani. Bog se ustavi pri njem in mu omogoči tri želje – da ima stolp, s katerega lahko nekdo ustane le na kovačev ukaz, kdor na jablano spleza ostane ujet in kdor najde pot v njegovo kovaško vrečo, bo tam za vedno ujet. Ko kovač že tretjič hudiča ukane in v vreči na hudiča na nakovalu zabija kladivo, se končno hudič kovačevi duši odpove. Kovač na stara leta umre a zaradi prevar v nebesa ne more, hudič pa se ga ne upa spustiti v pekel. Tako je kovačeva duša obsojena na tavanje v dimenziji med svetovi. Tudi slovenski kovač prejme hudičevo oglje, izdolbe repo, da vanjo oglje, da si sveti v temi in tako v poznih jesenskih nočeh straši popotnike.

Ta kovač, nekje razpoznaven tudi kot vedomec, je v ljudeh še nedavno vzbujal veliko strahu, tako kot mnoga druga bitja. Kmetje so na vrata hlevov in domačij zato s kredo risali križe in pentagrame za zaščito, ter zatikali za vrata tudi bodiko ali tiso.

Kako danes lahko praznujemo doma
Praznik, vezan na čaščenje prednikov ta čas, v svojih ohranjenih drobcih ne nakazuje na to, da bi bil praznovan ob skupnem ognju pri nas v veliki številčnosti udeležencev, marveč gre za praznik, ki se ga praznuje v miru, tišini, v globokem povezovanju s predniki.
Povsem je možno, da sicer nekatera izročila narekujejo drugače, tu sem se osredotočila na tisto, kar vem iz prve roke in na podlagi znanih zapisov in predanih sporočil. V tokokrogu leta gre za še en mejnik, kjer na čuten način izrekamo hvaležnost za vse, kar so nam prednamci predali. Ne le lepe spomine in izkustva, morda tudi težje preizkušnje, zaradi česar smo primorani najti moč, da se zazremo s pogumom vsem sortam izzivom v oči.
Tudi dandanes, da zadostimo tradiciji, lahko posežemo po repi in jo izdolbemo, kar lahko predstavlja čudovito družinsko aktivnost. V repice damo svečke ali drugačno vrsto razsvetljave in nato repce postavimo na ograjo, na stopnice pred vrata, na okna… tako bomo posvetili vsem dušicam, da najdejo pot domov, da začutimo njihovo prisotnost in podporo ter da jim pomagamo najti njihovo pot k svojemu viru.
Spečemo lahko t.i. prešce, vahtiče, majhne okrogle kruhke s križcem, ki jih nato pojemo in tudi razdelimo obiskom in širši družini, sosedom. Ob prejetem krušnem daru spomnimo prejemnika, naj vsak pri sebi pošlje prednikom kakšno lepo misel.
Če nimamo kamnina, lahko na mizi pustimo čez noč goreti večjo svečo, ki bo zdržala čez celo noč. Na mizi pa čez noč pustimo še nekaj dobrot za prednike, kar lahko potem za zajtrk pojmo tudi mi.
To je čas za obujanje spominov, kolikor daleč nam spomin seže. Morda je to čas, ko se lahko poglobimo v družinsko drevo.
Seveda pa se ob tem času lahko poslužimo vseh sort vedeževanj, ki so za ta čas značilna, kakorkoli nam že odgovarja in kar imamo pri roki, morda so to karte ali kavna usedlina.
Če močno čutimo, predvsem otroci, da bi si naredili maske, naj velja zavedanje, da se podzemlje ta čas odpre in da z dušicami umrlih, ki smo jih imeli radi, prihajajo tudi tiste manj prijetne sile teme, demoni in hudobci – a jih z maskami zmedemo, se zlijemo z njimi, da nam ne morejo nič hudega.

Zaključek

Seveda je v komercializaciji predvečera vseh svetih prišlo do mnogega mešanja in nadgradnje te pomembne prelomnice, da je ta večer dobil povsem drugačen izgled in namen.

Nekje predstavlja samo še plehke zabave v maskah in dodaten razlog za žur.

Z razposajenimi otroki, ki so tako zelo dovzetni za vplive iz okolice, se je marsičemu danes težko izogniti. Če pa se že opravljate na kakšen halloween-ski žur in dogajanje za otroke, je prav, da poznajo vsaj ozadje tega časa, praznika in da si poleg zabave v maskah privoščimo tudi miren večer s predniki, da opravimo nekaj simboličnih gest, ki jih tudi otrokom razložimo tako, da bodo razumeli in vse priredimo tako, da sodelujejo tudi sami.

V tem brezčasju, ko torej leta še ni niti konec a se še tudi ni začelo, nam ta čaroben čas, ki nas sili v umiritev tempa in iskanje notranjega bistva – je prav, da se bolj poglabljamo vase, skušamo razumeti svojo kompleksno naravo kot Človek. Odprtih rok dopustimo, da nam prav plameni prednikov in plamen narodnega izročila lahko osvetlijo zatemnjene delčke našega bitja, da smo se sposobni sprejeti v celoti in da delujemo v skladu z vesoljnimi nameni za Najvišje dobro.

Irena Petrič
vinotok 2026