V večinskem delu današnjega slovanskega sveta, pa tudi v delih Nemčije, ki so nekoč dihali in govorili slovansko, je dobro poznana Poludnica, ki kraljuje vročini, opoldanskemu soncu in preti na človeška življenja. Ljudi s svojo grozno pojavo odvrača od tega, da bi delali na polju ob opoldnevu. Če pa se vendarle najde kdo, ki ne upošteva pravila, da je treba takrat počivati, se posvetiti svojim mislim, ga lahko ugonobi. In to tako, da mu v največji vročini sredi polja postavlja uganke in če ne zna pravilno odgovoriti, mu s srpom odseka glavo.
Prav tako preti na otroke, ki se v tem času brezskrbno igrajo na žitnih poljih v iskanju rdečih makovih cvetov.
Prvotne predstave o Poludnici so zelo različne, predvsem pa drugačne od kasnejše, modernizirane različice lepe ženske v belem, z načeto kožo in srpom v roki.
Na drugi strani, pa ne le kaznuje, marveč ljudi tudi odganja, da jih torej v največji vročini ne bi zadela kap. Tako na nek način varuje tudi otroke, ki se lovijo po poljih, da jim zatakne bucike v zadnjo plat, da v strahu odhitijo pravočasno domov. Torej kakor je v staroverskem svetu narava – ima tudi Poludnica dvojno plat. Je nevarna, uničuje, a hkrati svari, obvaruje.
Poludnica lahko, po starejšem izročilu, izgleda kot stara, razmršena in majhna ženska z bičem v roki, ki ob poldnevu na polju biča vse ljudi, ki se ji ne priklonijo. Spremljalo jo je sedem psov.
Lahko pa se pojavlja tudi kot veter. V zelo vročih dneh se namreč pred nevihto lahko pojavljajo vrtinci, ki izginejo tako hitro, kakor tudi pridejo.
