Intervju za revijo POMEGRANATE iz leta 2020.
Sprašuje: Mirjana Borenović
Za Osredjeslovensko župo/skunost Veles odgovarja Irena Petrič
Ali člani Veles župe prepoznavajo/častijo Nikrmano?
Častimo Mati Naravo v svojih naravnih oblikah v človeku in zunaj njega, iz spoštovanja do prednikov pa nadaljujemo tudi običaje vključujoč elemente, ki se prepletajo med nami že iz davnine. Vedno na novo odkrivamo njihov globlji pomen za razvoj duhovne poti posameznika in kot družbe.
Nikrmano razumemo kot Pra-izvor-no silo, ki jo v različnih krajih in različnih obdobjih poimenujejo drugače. Torej prepoznavamo jo zagotovo, vendar je v osrednjeslovenskem velesovem krogu ne naslavljamo vedno s tem imenom.
Ali se Velesa razume kot vseslovanskega boga, ki se ga je častilo tudi v Sloveniji? V katerem slovenskem ljudskem izročilu in mitoloških likih ga prepoznavaš?
Velesov kult je prepoznaven v drugih državah, pri nas se je izgubil.
Velesovo izročilo je preživelo v zgodbah in bajnih bitjih o Viležu in podvodnemu možu.
Veles je tista plat sveta, ki bi mu rekli podzemlje, s tem pa v človeku tudi podzavest, nezavedno.
Ne zgolj zaradi svoje pojave in rogov ter kasnejše stigmatizacije, Veles prav zaradi tega v nekaterih ljudeh lahko prebuja strah, ker je povsem naravno, da se bojimo neznanega, ki se »skriva v temi«.
Staroverje ni vera, je način življenja. To je dejstvo, ki mu sledimo vsi na tej poti. In se zavedamo, da nič ni dobro in slabo ampak ima vse zgolj dva pola. Tako tudi Veles.
Ali člani župe Veles verjamejo v zduhca in da lahko človek po smrti oz. njegov zduhec živi kot rastlina, žival ali ponovno kot človek, glede na njegovo izbiro pred smrtjo?
Tudi v našem krogu verjamemo v večnost duše in neuničljive energije. Človek se rojeva v različnih telesih toliko časa, dokler se zopet ne zlije s svojim praizvorom. Vedno in povsod pa nosimo boga, boginjo v sebi in del praizvora v sebi kjerkoli na svoji poti smo, kamor se zopet vrnemo.
Katere staroverske predmete člani Veles župe uporabljajo v zasebnem čaščenju ali med obredi? Kabrca, brtin, kačja glava…?
V obredjih uporabljamo kar ponazarja energijo dotičnega časa in kar tradicionalno povezuje prehode v Naravi v skladu z starimi izročili, nekdanjimi in še vedno živimi praksami. Tako na pomlad uporabljamo brezove vejice, bršljan, jajca, pozimi brin, poleti pletemo venčke iz ivanjščic itd.
Najmočnejši element je zagotovo glasba. Stare obredne pesmi, ki so preživele mnogo »mutacij« in preurejanj a so še vedno tu z nami z včasih konkretnejšimi, včasih bolj subliminalnimi sporočili.
Glasba oz. GLAS je prvobitna komunikacija z bogovi, silami okrog nas in konec koncev med nami samimi. Tudi bogovi se nam preko Matere Narave oglašajo z zvoki.
Največji smisel obredij pa je zagotovo naše druženje, druženje živih ljudi z vizijo in ognjem v srcu, ki ga prenašamo na naše otroke.
V zasebnem življenju pa ima večina izmed nas doma tudi poseben kotiček, kamor spravlja njemu ljube predmete. Sama imam nekaj kamnov, npr. iz Babje jame, Jelenka, pa tudi iz Save v bližini doma in starodavnega gradišča, ob zimskem času naredimo doma poseben kot, kamor po stari tradiciji položimo vodo, žito/kruh, zimzelene vejice in ključ. Za pretočnost, za obilje za varovanje doma.
Na posebnih mestih je še nekaj kipcev s potovanj in darilnih predmetov, npr. zbruški Svetovid, Triglav iz Wolina, jantar z Baltika, rog, …
Kabrco sem preiskusila in me je zelo pritegnila. Uporabljam jo več ali manj intimno, ne toliko v obredjih. Čeravno pa se je ne posoja in je namenjena zgolj igranju lastnika, zelo po njej poseže tudi najina mala hči Živa, ki sicer zelo rada objema in posluša drevesa.
Ali ste kdaj obiskali staroverska sveta mesta in imeli tam obred (opisana od Medveščka ali Čoka)?
Obiskujemo več svetih mest, ne zgolj na Krasu ali v Posočju. Slovenija je polna močnih energijskih točk in svetišč.
Imeli pa smo tudi duhovno druženje v Babji jami, na področju Krkavčanskega kamna, Triglavco pa smo obiskali že večkrat, skupno in posebej.
V Triglavci sem ob Devi tudi sama zaprosila za zdravo potomko in želja se je uresničila.
Ali se v obredih uporablja koncept tročana?
Triglav je vseprisotna sila, ki je vidna in čutna domala vsepovsod. Vedno so v obredjih prisotni elementi ognja, vode in zemlje, je sveta trojnost, ki je tako rečeno vsak dan z nami. Vsak dan živmo v Triglavu ali s Triglavom, čeprav se tega niti ne zavedamo.
Namensko ustvarjanje Tročana zavoljo gradnje objektov je bila med predniki v vsakdanji praksi, tročan na področju urejanja prostora – predvsem vrta, pa je še v preizkušanju . Se pa zadnjih nekaj let ukvarjamo s preučevanjem starodavnih simbolov v vrtnarjenju in njihovim vplivom na rast rastlin.
Zagotovo pa smo mnogi začutili točke tročana v sveti krajini, kjer vsak, ki je vsaj malo dovzeten, lahko čuti različne vplive treh povezovalnih točk trikotnika in zdravilne energije v njem.
Ena izmed najmočnejših točk tročana, ki sem jo izkusila je Živina točka oz. Cerkev Marije vnebovzete v Bitnjah pri Ajdovskem gradcu. Mehka a obenem močna zdravilna energija. Slišala sem celo, da so si nekateri pozdravili migrene.
Na drugi strani pa je na samem Ajdovskem gradcu energija oslabela.
Na koncu gre za to, kakšno energijo v določen kraj prinašamo tudi ljudje skozi dolga časovna obdobja.
Na kakšen način se Mokoš in Ekorna povezujeta v praznovanju zadnjega petka v vinotoku? Je to njena povezava z okoljem-Ljubljano in/ali njena povezava z močvirjem, vodo…?
Mokošinega dneva pri nas ne praznujemo posebej, na sploh je manj zastopana in dajemo v ospredje izpričane slovenske boginje. Smatramo pa celotno jesensko obdobje kot t. i »ženski čas«, ko se obračamo navznoter, ko se energije umirijo in poskušamo pretehtati, kaj mora ostati z nami in kaj naj gre.
In tako kot so v Posočju na jesen delali bolj ali manj intimna druženja, zgolj vodje skupnosti, je tudi pri nas navada da so jesenska obredja v manjšem številu in se skušamo resnično poglobiti v naša poslanstva. To je čas, ko je boginja v visoki nosečnosti, ko smo v pričakovanju Novega Sonca in s tem novega upanja in novih začetkov.
Ekorno smatramo kot Veliko Mati, boginjo plodnosti, obilja, bogastva, vode, zaščitnico Ljubljane in Barja, potovanj. Njeno bistvo je tisto, kar je za Kraševce Deva, kar je za druge Slovane Mokoš itd, kjer je nek del te misteriozne boginje preživel v delcih kasneje uveljavljenega panteona.
Njeno ime sega globoko nazaj v čas in kot vemo, gre za avtohtono boginjo, ki ji Rimljani niso nadeli svojega imena oz. pridevnika poleg imena (kar so običajno počeli, da so poudarili lokalnost določenega božastva, ki so ga nato romanizirali). Bila je preveč posebna in kompleksna, da bi v svojem panteonu našli njeno paralelo. Njeno ime naj bi se navezovalo na močvirje oz. gladino vode.
Ekorna živi deloma dalje v drugih ženskih boginjah, ki so v ljudskem izročilu preživele tudi do dandanes in se zato morda kdo z njimi lažje poistoveti kot sta to npr. Dva pola ene enote Mara/Morana in Živa.
Ali se Mokoš v razumevanju župe neposredno povezuje s sveto Paraskevo?
V ljudskem izročilu je preživela zgodba o Mokoški, čarovnici, ki ima s svojimi nadnaravnimi lastnostmi zagotovo izvir tudi v Boginji.
Vendar kot rečeno Mokoš ni toliko predmet naših družnih duhovnih povezovanj kot so to Jarnik ali Dajbogec, pa Kresnik in Mara.
Pravzaprav niti ne dajmo toliko poudarka bogovom kot mitskim bitjem z nekimi lastnostmi, kot jih poznamo iz bajk in da bi molili k njim. Razumemo jih drugače. Kot določene energije, ki nas podpirajo, ko jih potrebujemo.
Bog groma, bliska, bog pravičnosti in moške potentosti ni zgolj bajni lik h kateremu kličemo in mu prinašamo daritve. Je silnica v nas samih, da najdemo moč za borbo pri vsakdanjih izzivih, tako kot je mehkoba zemeljske boginje tista, ki nas varuje in boža, tako kot nas energija Božiča (Svarožiča) prisili, da uberemo nove, tudi neznane poti. Tako kot nas Morana včasih pahne v temo, da lahko zopet poiščemo luč. Mi pa v našem krogu podpiramo drug drugega na naših poteh.
Ali se Velesa razume kot vseslovanskega boga, ki se ga je častilo tudi v Sloveniji? V katerem slovenskem ljudskem izročilu in mitoloških likih ga prepoznavaš?
Velesov kult je prepoznaven v drugih državah, pri nas se je izgubil.
Velesovo izročilo je preživelo v zgodbah in bajnih bitjih o Viležu in podvodnemu možu.
Veles je tista plat sveta, ki bi mu rekli podzemlje, s tem pa v človeku tudi podzavest, nezavedno.
Ne zgolj zaradi svoje pojave in rogov ter kasnejše stigmatizacije, Veles prav zaradi tega v nekaterih ljudeh lahko prebuja strah, ker je povsem naravno, da se bojimo neznanega, ki se »skriva v temi«.
Staroverje ni vera, je način življenja. To je dejstvo, ki mu sledimo vsi na tej poti. In se zavedamo, da nič ni dobro in slabo ampak ima vse zgolj dva pola. Tako tudi Veles.
