Vsa evropska, predkrščanska izročila poznajo vile ali druga mitološka bitja, ki napovedo človekovo usodo. Tudi v slovanskem svetu jih poznajo pod mnogimi imeni.
Že v 13. stoletju najdemo zapise o zahodnih Slovanih, kako darujejo trem sojenicam, da bi jim prinesle bogastva.
Sojenice so ženska vilinska bitja, ki obiščejo novorojenčka in napovedo njegovo usodo, ki mu jo nevidno vtrejo v čelo. Ponekod je znano, da pridejo prvo ali tretjo noč po rojstvu skozi dimnik.
Ena opiše otrokovo mladost, druga zakonsko življenje in tretja starost. Včasih je tako, da prva govori o otrokovih srečnih dneh, druga o njegovi nesreči, tretja pa napove smrt otroka. V vseh primerih pa je tretja oblečena v belo, največkrat je bila bela žena namreč poznana kot smrt.
Pridejo ob polnoči, vidijo jih lahko le berači, drugi ljudje pa ne.
Zanimivo je, da se pojavljajo v troje, kjer zasledimo troje različnih časovnih obdobij, ki jih predstavljajo in se nam kažejo kot trojna Boginja, prav na sveti trojnosti, na TRIGLAVU, tročanu, pa stoji staroverska duhovna praksa.
Usoda je bila torej za večino Slovanov individualna pot, ki se je ne da spreminjati.
Pa vendar velja, da slovanske prakse niso bile tako poenotene tokom celotne Evrope.
Na zahodnem Slovenskem velja, da imajo ljudje več oblasti nad svojo usodo in da se celo sami odločijo, v kakšni obliki se bodo rodili v naslednjem življenju, kot je bilo zabeleženo v zadnjih stoletjih.
Poleg materialnega, smo ljudje tudi skupek energij in vseh nevidnih stvari, za katere še sploh ne vemo. Vemo pa, da smo vsak zase dovolj močni, da lahko spreminjamo svojo usodo, če se tako namenimo in da imamo skupaj tudi možnost spremeniti svet.
Za vsak slučaj pa vseeno dajmo na mizo hlebec kruha, vino in sol, da bodo ob rojstvih dojenčkov sojenice zagotovo določile otroku uspešno, zdravo, lepo pot v življenju.
