Krivopete so vile, ki imajo narobe obrnjene pete in dlani. Poznamo mnogo zgodb o njih. Čeravno se tudi zgodi, da so kdaj prijazne z ljudmi, pa so večinoma ravno nasprotno. Ponoči rade strašijo, tik pred nevihto pridejo iz svojih domovanj v skalnatih hribih in z užitkom opazujejo panične ljudi. Preveč radovedne ljudi vedno kaznujejo. So pa to žene, ki mnogo vedo, včasih poučijo ljudi o velikih skrivnostih sveta, a jih ne smejo nikomur izdati.
Krivopete so poznane po celotni zahodni Sloveniji, v Benečiji. O vilah, ki imajo podobne fizične karakteristike, pa poročajo tudi na Koroškem, pa v Brdih in Reziji. V Furlaniji poznajo »anguane«, ki imajo kozja kopita namesto stopal.
Zapisi iz 19. stoletja, ki pričajo o verovanju ljudi pravijo, da so se še tedaj ljudje, predvsem mladi, izogibali jam, koder naj bi prebivale krivopete. Ti prostori vključujejo še dolino Triglavskih jezer, Zadnjico pod Rumeno skalo, kjer so vile pasle divje koze.
V eni izmed zgodb pastir vzame žerjavico, kjer so poprej kurile krivopetnice, da si je napolnil fajfo. Ko je prišel domov, je bilo oglje zlato.
Krivopete so bile divje žene, svobodomiselne, v stiku z naravo, naravnim zdravljenjem, obdelovanjem zemlje, z močno intuicijo in veliko modrosti. Ne vemo, kakšen je bil zgodovinski proces oblikovanja fizičnih podob krivopet, če bi želeli še dlje nazaj v čas. Čeravno vemo, da so bile poznane že dolgo časa, a v 19. stoletju zgolj zapisane. Dejstvo, da so imele dlani in stopala obrnjena nazaj, pa dokazuje, da so jih ljudje gledali kot bitja, osebe, ki imajo posebno vez s preteklostjo, strah pa vsajajo ljudem zato, ker s svobodomiselnostjo izstopajo iz množice, tako pa tvegaš, da si kaj hitro izločen.
Zelo podobne krivopetam pa so vile »vesne«, ki celo leto prebivajo v skalnatih palačah v višinah, le v mesecu februarju pridejo iz svojih gorskih palač v dolino. Morda se zato ta mesec po staroslovensko imenuje »vesnar«.
