Rusalke so lepe vile, z zelenimi dolgimi lasmi, vedno skrbno počesanimi. Če gre kmet zelo zgodaj na delo, in ga dobro opravlja , mu prinesejo zajtrk.
V Prekmurju zelo dobro poznajo rusalke živeče v vodnih globinah, ki so večno mlade, svoje dneve preživljajo na obali in si češejo lase. Če jim ne izkažeš spoštovanja, te utopijo ali pa žgečkajo do smrti. V drugih slovanskih državah je poznano, da večino leta živijo v vodi, v začetku junija pa preživijo en teden na kopnem. Takrat je prepovedano plavanje, saj naj bi bile še posebej nevarne.
Rusalka lahko umre, če se njeni lasje popolnoma posušijo. Zato ne hodi daleč od vode, razen če ima pri sebi glavnik. Dokler ima glavnik, lahko vedno povzroči poplavo.
Ponekod, ob koncu rožnika (junija), rusalke ponoči plešejo pod luno, njihove sledi pa puščajo temnejše in bogatejše trave na poljih. V nekaterih deželah rusalke poimenujejo: mavke.
Rusalke pred 19. stoletjem niso veljale za zle sile, ki utapljajo, ki zvabljajo moške v smrt s prelepo pesmijo in so večno ujete v srednji svet zaradi nasilne in nenaravne smrti. Bile naj bi vodne sile narave, ki skrbijo za plodnost.
Neizpodbitno dejstvo pa je, da je rusalka povezana z vodo. Voda je element pretočnosti, prehoda, a tudi nestanovitnosti, predstavlja nezavedno v človeku. In ravno zato vsa mitološka bitja , povezana z vodo, dobijo v ljudski folklori marsikdaj tudi uničujoči pridih, saj se vsega podzavestnega največkrat bojimo. Tako težje dostopamo do svojih lastnih globin – ki pa nam pokažejo pot do resničnega »jaz-a« in tudi rešitve naših težav, s čimer lahko primerjamo plodnostni element rusalke še v drugem pomenu.
Zato Rusalka v človeku predstavlja nenehno iskanje ravnotežja med zavednim in nezavednim, med destruktivno in konstruktivno naravo našega bitja.
