V ljudskem izročilu srečamo žalik žene (tudi »divje žene«, »bele žene«) kot mnogo bolj pozitivna bitja, kjer je prej izpostavljen njihov del osebnosti, ki ljudem rad pomaga in se s človeškim svetom nemalokrat tudi pomeša, npr. kot skrbnica, kot žena. Prevzemajo tudi naloge sojenic z obiski novorojenčkov.
Te vile ljubijo odmaknjenost, samoto in prav tistim, ki jih pustijo pri miru, rade pomagajo.
Kmetom prijazno svetujejo kako in kaj na poljih, jim celo fizično pridejo na pomoč. Tudi za živino skrbijo in nasploh veljajo za dobre vile, ki rade izpolnijo želje.
Ljudje jih opisujejo kot zrele ženske, ki so živele na odmaknjenih in nedostopnih krajih. Imeli so jih za staroselske svečenice, prerokinje.
Še vse v 18. stoletje so bili ljudje prepričani, da bele žene resnično obstajajo, saj da jih slišijo lepo peti.
Včasih so se celo poročile z »navadnim« moškim in v hišo prinesle klobko neskončne niti, s tem pa blaginjo v dom.
Njihov naravni habitat so predvsem gozd in gore, kjer pasejo gorske koze.
Živijo tudi v drevesih, v jelkah. Kadar piha veter med vršiči, pravijo, da se pogovarjajo med seboj.
Naj bogovi ne dajo, da bi kateri gozdar posekal vilinsko drevo, iz gozda ne pride več živ.
Prav na Koroškem pa te bele žene celo letijo, ne da bi imele peruti . Na Gorjancih so živele žalik žene, ki so skrbno zdravile vojne rane mladih fantov. V Beli Krajini pa je znano, da se vile spreminjajo v kače in da se zato kač ne sme loviti ali jih raniti.
V liku Bele žene marsikateri razlagalec starih izročil najde tudi boginjo Živo, saj je le ta povezana z življenjem samim, čuva otroke, izvire, pomaga na poljih, velja za boginjo, ki je naučila ljudi upravljati z zemljo.
Predvsem pa nas žalik žene učijo, da se dobrota in skromnost vendarle izplačata, da smo na svetu za to, da si pomagamo, ter da moramo, poleg dela svojih rok, zaupati tudi višjim silam narave in včasih znati prositi za pomoč. Če pa bi vile izbrisali iz spomina ali o njih grdo govorili, bomo ostali sami, brez zunanje pomoči.
