Poslavljanje od teme, pričakovanje, pozdrav svetlobe, novo upanje, prebujenje, rešitev bremen, pozdrav ljubezni, zaljubljenost, obnova, svežina, mladost. Vse to zaznamuje ta, prvi spomladanski mesec, s katerim nam mati narava pomežikne v novo plodno leto.
Ta čas zaznamuje prehod iz mrzlega v topli del leta. V simboličnem pomenu gre za čas, ko se prebujamo iz teme, se iz svojih glav premaknemo drugam. V gibanje, akcijo in začnemo počasi uresničevati tisto, kar smo si zadali.
Širše po Sloveniji praznovanje, izrecno spomladanskega enakonočja, ni poznano. Le v nekaterih delih Posočja so na ta pomladni mejnik kurili kresove kot nadaljevanje zimske tradicije, ob tem pa so ponekod na drevesa obešali ročno narejene zelene venčke. Nekateri so jih prepustili vetru, nekateri pa, verujoč, da so venčki prevzeli energijo drevesa, odnesli domov za zaščito.
Na Krasu so, neodvisno od datuma, opravili obred v čast Dajbogecu v času, ko se je drevje prebujalo. Ta predstavlja sončevo silo, ki poskrbi za prebujenje narave. Na posvečenem kraju so dekleta pela starodavno pesem v kamnitem krogu. Svečenik-božjeglav pa je v naravni oltar dal vrč z šibo, s pomočjo katere so tudi vedeževali, kakšna bo letina.
V pomladnem času je v slovanskem svetu poznana Vesna, pri nas v Sloveniji pa njen kult ni izpričan. A poznamo vesne v množini kot velike čarodejke in svečenice.
Obeleženje odhoda zime in prihoda novega leta je svojevrstno na Poljskem, Češkem, Slovaškem in v Litvi. Po tem starodavnem običaju napravijo slamnato lutko, lahko jo tudi oblečejo in olepšajo z nakitom. Tej tradiciji sledi vsa populacija, tudi otroci. Nato se priključijo procesiji, lutko nosijo po vasi od hiše do hiše. Na tej poti potopijo lutko Marzane v vsak potok in lužo. Otroci na tem obhodu nosijo še brinove vejice. Zvečer prevzamejo obred mladi odrasli. Najprej zakurijo brinove vejice, nato pa lutko Marzane. Gorečo lutko odnesejo izven vasi in jo vržejo v vodo. V vodi se je ne sme nihče dotikati. Na poti domov pa se nihče ne sme ozirati nazaj, saj to pomeni smrt.
Cerkvi, kljub trudu, ni uspelo izbrisati te močne tradicije. Tudi poskus vzpostavitve nove ideje utopitve Jude Iškarijota v 18. stoletju ni bil uspešen.
Lutka seveda ponazarja boginjo Morano, ki predstavlja smrt oz. nerodovitni del leta. Z obredom zažiganja in utopitve gre za slovo od zime, tako kot mi to storimo ob pokopu Pusta. Običaja sta v svoji bazi povezana, čeprav se po svoji obliki razlikujeta.
Še posebno močna simbolika tega obredja je prepoved obračanja nazaj. Zakaj? Ker je jesen čas analiz in obračanja vase, prepoznavanja pomanjkljivosti in iskanje možnosti za izboljšave. Preko zime, v stiku s silami ob vseh treh odprtih svetovih, pridemo do določenih spoznanj in novih načrtov za naprej. S slovesom od zime pa dobimo vedno znova priložnost, da udejanjimo zadano z zavedanjem in hvaležnostjo, da nam je bila možnost novega začetka na nov rodni cikel spet podarjena.
Gledati nazaj, dejansko pomeni na nek način smrt, ker nas vračanje v preteklost, stare vzorce, ponavljanje starih napak, obžalovanja, lahko drži nazaj, nam preprečuje, da bi rasli kot osebe in dosegali svoje potenciale. Če jih ne dosegamo, bolj ali manj vegetiramo.
Čas za ukvarjanje z vsem tem in premik v svoje glave je v času jeseni, umirjanja in umiranja narave. Sedaj pa je čas, da stopimo v akcijo in gremo po svoji poti najbolje, kakor znamo.
Vedno preučimo, če vse kar počnemo, delamo v skladu s svojimi lastnimi vrednotami. Naj nas ne povozi strah ali premami nerealna želja po prevelikih ciljih.
Naj nam bo vsem nov, svež začetek, dobra odskočna deska za rodovitno in uspešno leto.
Bogovi so vedno z nami in vedno nam šepetajo. A od nekdaj nam prepuščajo svobodno izbiro. Naj bo izbira modra, da bodo na nas ponosni.