Mokoška je krasila enega izmed naših koledrajev in sicer mesec Januar oz. “Prosinec” po starem.
Kot že samo staro ime meseca pove, gre za čas priprošenj. Še posebno, če ste dejavni v vrtičkarstvu, je začetek leta čas meditacij, kjer se s priprošnjami obračamo k silam narave po dobro energijo za našo bodočo letino in po zaščito pred škodljivci.
Mokoš je velika, pomembna boginja predvsem vzhodnoslovanskega izročila, ki varuje nosečnice, porodnice, bdi nad ženskimi opravili, ščiti predice, s tem dobiva tudi nalogo boginje usode, povezna pa je seveda tudi z zemljo in vodo. Njen kult je med staroverci še danes razširjen, tudi med nekaterimi južnimi Slovani.
Pri nas konkretnejših izpričanih poročil o njej ni, poznamo pa močvirsko ptico s podobnim imenom in ohranjeno zgodbo o Mokoški kot veliki čarodejki:
»Trg Šentflorjan na Ložnici, južnovzhodno od Vildona, je domovina zaslužnega pisatelja R, Puffa. Ta je tole povedal D. Trstenjaku o mogočni čarovnici Mokoški, ki jo poznajo v njegovem rodnem kraju. Nedaleč od trga je močvirnat kraj, Grunau;Ložnica, ki često prestopa bregove, ga je zmočvirila. V starih časih je bil obdelan, kakor dokazujejo izkopine iz rimskih časov. Danes stoji tam samoten kmečki dvor. Nekoč se je dvigal v tem kraju grad ajdovske kraljične Mokoške, ki je bivala v njem. Grad je bil obdan z večno zelenimi vrtovi. Storila je ljudem zdaj kaj dobrega, zdaj kaj hudega, kakor se ji je ljubilo; posebno je rada odnašala otroke. Slednjič jo je bog kaznoval. V burni noči se je pogreznil grad s svojimi vrtovi. A Mokoška se ni pogubila, temveč se še pogosto prikazuje ljudem pod raznimi ženskimi podobami. Še vedno odnaša otroke, posebno take, ki jih starši dobro ne izrejajo.
Druga zgodba pravi: Pač isto bitje se nam prikazuje v povedkah kot Skopulja, ki si nakoplje kazen božjo s tem, da odreče siromaku kos kruha in ta dar božji celo rajši vrže v blato, kakor da bi ga podarila. Ta prosjak je starec ali pa Povodni mož, ki nato pogrezne Skopuljo in njene zelene vrtove v blato. – Povodni mož, ki stanuje v nam znani že pudgarski mlaki, je nekoč prišel k Pudgarjevemu hramu, baš ko je Pudgarica, imovita, pa sila skopa gospodinja, pekla kruh. Služinčad je pri malici lahko videla sonce skozi kos kruha. Povodni mož je pritreskal ravno v kuhinjo in prosil gospodarja za hleb kruha. Pudarci je kar sape zmanjkalo. Imela je sicer še en hleb, a da bi ga dala neznanemu popotniku, se ji je zdelo škoda. Ni bila v zadregi za lep izgovor; odprla je peč in rekla : »Niti koščka nimam pri hiši, novega pa šele pečem.« Povodni mož se je sklonil pod zubelj, pograbil vseh dvanajst hlebov v peči in jih naenkrat požrl. Zraven pa je grozeče govoril: »Saj vem, da nimate nič, zato Vam tudi ničesar ne vzamem. Nič se me ne bojte, ne bom vas več nadlegoval. Sedemkrat sem že videl ves Smrekovec gol, še sedemkrat ga bom videl golega, potem pa se me ni treba več bati.« In ko je odhajal, je mrmral:« Takšna skoparija, pa takšna skoparija! Samo dvanajst zrnc peče v peči!« 1
V drugih povestih pa zalije Povodni mož posest Skopulje z vodo, njo samo pa odnese s seboj.
Moramo pa vedeti predvsem zelo pomembno stvar; zgodbe, ki so nam jih stoletja in stoletja zapuščali predniki so polne simbolike, ki jo moramo razumeti globje in med vrsticami. S prevzemom nove vere, so se morala stara verovanja, prakse, vrednote umakniti, včasih tudi po veliki sili. Da bi bila asimilacija v novo družbo lažja, so na mesto starih bogov postavljali nove svetnike, na mesta starih svetišč pa cerkve. Tako je Svetovida zamenjal Sv. Vid, Gromovnika Peruna zamenja Sv. Elija, Božiča Svarožiča zamenja Jezusovo rojstvo, Jezus, Kresnika ob poletnem solsticiju, kjer so bila prisotna vedno tudi simbolično očiščevalna obredja z vodo pa Janez Krstnik, Marija zamenja Maro itd. Tako so počasi stari bogovi masovno začeli izgubljati na pomembnosti, ohranjani in negovani pa so bili do današnjih dni a v velikem delu potihoma, skrito, tudi ponoči, da ni bilo poleg vseh oči javnosti.
Ohranili pa so se tudi v zgodbah, bajkah, ki so si jih ljudje pripovedovali in nekateri bogovi so zdrsnili tudi na nivo nižjih mitoloških bitij v t.i. zgodbah za otroke…
1 Kelemina J., Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva,1997, str.220