Vesne

vesne

Zagotovo Vesna spada med boginje, ki so nemara Slovencem najbolj poznane, pa vendar živi le v zavesti ljudi, pisnih oz. konkretnih ustnih izročil o njej in obredjih pri nas pa nimamo. To seveda še ne pomeni, da je niso zares poznali.
Koren same besede nakazuje na pomen »svetel«, svetiti«, zato je zagotovo povezana s pomladjo in novo svetlobo.
Predvsem pri Rusih in Srbih je poznano čaščenje te boginje tako, da so dekleta z venčki na glavi, oblečena v belo, polivali z vodo, peli pesmi. Ta običaj močno spominja tudi na južnoslovanski običaj dodol, kjer so osrednje dekle, oblečeno le v zelenje polivali z vodo v priprošnjah za dež ob sušah.
Staro ime za februar je vesnar, ravno po teh vilah pa naj bi dobil mesec ime. Pri nas poznamo vesne v množini, to so vile čarodejke z zahodnega dela dežele, ki delajo ljudem tako dobro kot slabo.
Kako pa je z imenom svečan oz. sečan? Stara imena zaznamujejo pri nas dela in dogajanja v naravi, zato za februar velja razlaga ledenih sveč na eni strani, na drugi strani pa kasnejši krščanski praznik svečnica. Nekateri pa razlagajo, da ta mesec zaznamuje sečnja dreves in da je zato ime lahko tudi sečan.
Kakorkoli že – o našh s(v)ečanskih vesnah pravijo zgodbe takole:

“Vesne prebivajo le po visokih gorah, vrh katerih imajo grozno lepe palače. Tam gori se pomenkovajo, kako in kaj bo to leto, kaka letina bo, kdo bo umrl in še mnogo drugih reči. Če se človek, ki je tisti hip rojen, gori splazi, mora vedeti vse, kaj se bo to leto zgodilo; ali gorje,
če ga zasačijo! Okrog in okrog teh palač je velik krog, iz katerega med letom ne smejo, razen meseca februarja.Tega meseca pa, ki mu zato tudi pravijo »vesnar«, pridejo v dole in se vozijo vsak večer od enajste do dvanajste ure na nizkih lesenih vozičkih tik poti. Ker so pa kola scela, škripljejo njih vozovi. Ali ne sliši jih vsak, ampak le tisti, komur je to prirojeno. Gorje pa tistemu, ki ga povozijo, on umrje čez leto in dan.
Zato so nevarne posebno pijancem, ki se po tleh zapletajo, ker lahko pridejo pod njih voz. Šel jih je bil nekoč človek v goro poslušat poslušat. Po vseh štirih se priplazi tako blizu njih, da je skrivaj vse čul. Ali ugledale so ga bile, ker je pokonci stal. Zato se zakadijo s tako silo nadenj, da bi ga bile koj pomikastile, ko bi jim ne bil ušel. Semlele bi ga bile, kot malin moko. Toda bil je k sreči že izven njih kroga, tako da niso smele za njim. Le vpile so: »Srečen si, ki si nam ušel.« Vedel je potlej tisto leto, kaj mu je treba storiti. (Ročinj.)
Ljudje okoli Gorice vedo o nekih stvareh, ki jim pravijo Vesle. Mislijo si o njih, da so kobile, ki od enajstih do polnoči brano vlačijo. Gredo pa prav tako hitro in še hitreje od vetra in njih brana iskre kuje, da se že od daleč vidi, kadar gredo. Ni jim mogoče uiti, in kogar povozijo, vsakega tako pokvečijo, da žive dni ni več za nič.

Vesne črčijo, kadar ponoči gredo. Nekdo je znal, kedaj pojdejo, in jih je skrit čakal, da bi slišal, kaj bodo govorile. A one so zanj vedele in so mu rekle:«Vcepi sekiro v ta tepelj.« Storil je tako, a vse leto sta ga potem boleli nogi Ob letu jih je spet šel čakat in rekle so mu: »Iznemi sekiro iz tega teplja.« Storil je ter ozdravel.
Ono leto so me roke bolele. Vsa zdravila sem poskušala, ker se da misliti, ali ni mi bilo bolje vse leto. A naposled – zdelo se mi je, kakor da bi bilo ob letu – mi je vse prešlo. Zato sem rekla:« Kaj, ko bi bile Vesne?«
Kmetu se je med oranjem utrgala gredeljnica, a oglasilo se je nekaj v bregu, ter reklo:

Vij, vij trto dragovito,
da ti bode stanovito.« 2

2 Kelemina J., Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva,1997, str.85

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja