Zora, Zarja, Dogana

Zora

V zvezi z Zoro poznamo več zgodb, ime zanjo v našem prostoru je tudi Dogana, skupek teh zgodb pa je nesrečna ljubezen, saj z zemeljskim mladeničem ne moreta biti skupaj.
Zora ali Zarja je sicer v širšem pomenu boginja jutranje Zarje, velja tudi za veliko bojevnico h kateri so molili vojščaki pred bitko za zaščito.
V enem od naših koledarjev smo upodobili tri Zarje (jutranjo, večerno in polnočno, hčere Sonca). Po vzhodno-slovansk različici, Zarje čuvajo psa Simargla v ozvezdju malega medveda. Če bi se namreč verige strgale, bi bilo konec sveta, enak pogled so delili Skandinavci.
Mesec marec je za Zoro izbran zato, ker simbolično pomeni premoč svetlobe nad temo, dnevi se spet daljšajo, vrata podzemlja se zapro, simbol, ki je spomladi širše v uporabi je »auseklis« ali osemkraka zvezda, ki ponazarja Zarjo pa tudi zvezdo Danico.
Tokrat podajam zgodbo slovenskega prostora, ki nam je poznana prek ljudske pesmi Mlada Zora.

»Druga pesem pripoveduje o mladi Zori, ki jo stražita v visokem gradu dva junaška brata. Nekoč stoji Zora v oknu, kar pride pod grad mlad kraljič in jo ogovori. Zora mu pravi, da naj izgine odtod, če mu je življenje drago; če opazita brata, da postava pod njenim oknom, bo moral plačati svojo drznost z življenjem. Njega to ne prestraši, temveč zatrjuje ji ljubezen in ji razodene željo, da bi jo spravil zlepa ali zgrda na svoj dom. Iznajdljiva Zora pove mladeniču, kako bi se dalo to storiti:

»Če bi me kraljič le rad vzel,
sej imam jest neznan koren,
neznan koren, koren lečen,
ki ga pod jezik položim,
precej zvečer hudo zbolim,
zjutraj pa že mrtva ležim.«

Ko jo bodo dejali v rakev, naj pride ponjo. Zorka stori tako, na videz umre. Vse joka v gradu za njo; samo grajski norec namiguje, da mlada kneginja ni mrtva. Brata se s tem prepričata o sestrini smrti, da ji vlijeta v »belo dlan« raztopljenega zlata. Zorka se ne gane! Grajski norec tudi sedaj ne verjame, da je Zora mrtva. Kraljič komaj in komaj pričaka, da zaide sonce za gore in se začno utrinjati na nebu zveze. Prijezdi do gradu, odpre rako in vzame mladenki izpod jezika »koren lečen.« Zora oživi in kraljič jo posadi na konja. Hitro zdirjata na kraljevičev dom. Grajski norec opozori brata, da sestra odhaja z doma. Brata zvesta, kje se nahaja sestra in gresta lovit pod kraljevičev grad. Zorka ju pozdravi in jima da roko; mlajši brat ji zvijačno sname rokavico in se prepriča po nekem znamenju, da ima izgubljeno sestro pred seboj. Brzo jo brata spravita na konja in odpeljeta s seboj. Ugrabljena Zora pokliče svojega moža na pomoč. Kmalu je ta bratoma na sledu; tako se med trojico vname boj. Brata sta močnejša kakor napadalec:

»V srce ga vbode starji brat,
oj starji brat, nemili brat!
Zavpije Zora, zakriči,
raz konja pade, omedli.
To storil je neznan koren,
neznan koren, koren lečen.« » 3

3 Kelemina J., Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva,1997, str.56

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja