Nisem pretirano pobožne sorte. Cerkveno obredje mi je dolgočasno, cerkvene klopi so neudobne, cerkvena institucija pa me je že večkrat razočarala. Kljub temu tradicija veli, da enkrat letno sedem v božji hram, kjer mi za pest kovancev poškropijo kosilo. Obstajajo pa tudi predkrščanske navade, ki že dalj časa vlečejo mojo pozornost. Za slovanske prednike je bil najpomembnejših praznik prav v času poletnega solsticija in ker letos nisem imel razloga, da se tega poganskega praznovanja ne udeležim, sem stopil v kontakt z enim od redkih staroverskih društev v Sloveniji.
Prispel sem na vrh hriba, ustavil avto in še enkrat prebral mail z navodili za pot. V okolici namreč ni bilo nobenega poganskega templja ali totema, ki bi izdajal, da se bo na tem mestu odvijalo krivoversko praznovanje. Edini pokazatelj, da sem mogoče le na pravem mestu, je bila karavana vozil, ki se je pripeljala na sosednji travnik. Iz avtov je poskakala pisana množica mladih, starih, posameznikov in družin. To me je malce zbegalo, saj sem pričakoval temačno in skrivnostno bratovščino, ljudje, ki so se zbrali na travniku, pa so bili bolj podobni obiskovalcem kakšnega art & music festivala kot pa članom verske sekte. So si pa številni kmalu sezuli čevlje, nadeli bela obredna oblačila in obesili nakit s poganskimi motivi.
Tisti, ki smo bili prvič na takem zborovanju, nismo bili deležni nobenega postranskega pogleda. Vse več je namreč latentnih poganov, ki se leto za letom znajdejo na praznovanju najdaljšega dneva v letu. Jaz sem bil kljub temu nekoliko zadržan, saj ne o mitologiji ne o obredu nisem imel pojma, tako da sem le stal ob strani, dokler niso razdelili opravil in s tem vse sodelujoče zaposlili s pripravami na obred. Tradicionalna moška naloga je nabiranje obrednega kuriva in praproti, medtem ko ženske pletejo krone-naglavne vence iz travniškega cvetja. Nakopičili smo kup praproti in bršljana, spletli smo si krone in za kuriščem postavili v bršljan ovit kolovrat – svastiko, ki predstavlja star poganski simbol za sonce. Pred kuriščem pa je stal majhen oltar s kruhom, semeni in ornamenti.
Obred se je uradno začel, ko je štirica v belo oblečenih deklet, ki jim rečejo kresnice, s pesmijo začela klicati prisotne h kresovanju. Zbrali smo se v krogu okoli ognja in ob spremljavi bobna pričeli z meditacijo. Da je bilo vse še toliko bolj pristno, so nad nami ves ta čas krožili krokarji, čez krošnje dreves pa pihal orkanski veter. Bogovi so nam s tem sporočili, da očitno nekaj delamo prav. Boben je utihnil, krokarji odleteli, veter pa popustil in sledil je blagoslov s sveto vodo. Po vodi smo v hlebec kruha projicirali zahvalo in željo, tega pa je glavna kresnica, vodja obreda, ki ji v drugih slovanskih deželah rečejo tudi žreca oz. volhva, nato zabrisala v ogenj, kamor so kasneje letela še ajdova zrna, alkoholni pripravki in občasna cvetna krona oz. venec . Okoli ognja smo nato odplesali nekaj krogov in odpeli nekaj tradicionalnih pesmi.
Sledili sta hrana in pijača, nato pa se je prepevanje ob ognju nadaljevalo pozno v noč. Načeloma bi se obred zaključil s sončnim vzhodom, s pozdravom Zarje, vendar nas je vreme na koncu le premagalo z nevihto, tako da se je staroverska druščina razkropila že pred prvimi sončnimi žarki.
Staroverstvo pri nas ni nič novega. Že dolgo časa se nekateri ukvarjajo z obujanjem skoraj že izumrlih običajev. To počnejo, da nahranijo svojega notranjega antropologa ali pa v tem dejansko najdejo svojo duhovno plat. Ne glede na to s kakšnim namenom se boste znašli med njimi, boste lepo sprejeti. So odprta družba, ki nobenemu ne vsiljuje svojih idealov. V njihovih vrstah najdemo vse od ekonomistov, prevajalcev in pisateljev pa do kmetovalcev, grafičnih oblikovalcev in instruktorjev joge. Združuje pa jih tisto, kar je rimokatoliška cerkev več stoletij nasilno brisala iz tega območja. Čaščenje rodnih bogov.
Moj čas med njimi je bil kratek, a sladek. Čeprav nisem bil navzoč pri krvnem žrtvovanju, črni magiji ali pa verskih orgijah, sem se domov odpeljal zadoščen. Poleg tega, da je bil zapolnjen moj manko misticizma, sem izkusil tudi iskreno in nekonvencionalno druženje, na kakršnega dandanes, izven ezoteričnih krogov, le še s težavo naletimo.
Tekst in fotografije: Jan Lukanović