
Sredina velikega srpana zaznamuje poseben praznik žetve, praznik plodnosti, ki ima izvor v predkrščanskih časih, ko je prav temu, najbolj bujnemu in plodnemu delu leta, kraljevala boginja Živa.
15. veliki srpan oz. avgust je čas, ko rimokatoliška cerkev obeležuje smrt device Marije. Zanimivo pa je, da je prav ta čas nekoč, v daljnih časih obeležil praznik žetve oz. več njih v času od malega do velikega srpana in še vse v kimavec, ko se počasi rodno leto umika. In tako kot Marija zapusti to zemeljsko življenje, se je že prehodno tudi Mara spremenila v Morano, ki počasi že nakazuje prihod novega dela leta, ko prenaša očiščevalne vode z nebes. Medtem, ko je namreč Mara zaščitnica zemeljskih voda in velja za boginjo rodovitnosti, je Morana njen drugi obraz, ki se poslavlja od rodnega dela leta in počasi poskrbi za počitek zemlje.
Maro poznamo v slovenskem rodnem izročilu predvsem iz ljudskih pesmi, kjer je zelo jasno in neposredno nakazano, da gre za boginjo ali pa obraz narave, ki predstavlja žensko plodnost.
Ponekod, še posebej v največjem razcvetu majskega meseca in nato v kimavcu pa v nekaterih deželah srečujemo Lado.
V ljudskem izročilu se je Živa ohranila tudi kot Vesna, Marjetica, Deva.

Živa velja za boginjo žetve, uprizarjali so jo s klasjem, včasih z jabolki in trto, zato jo povezujejo tudi z Demeter ali skandinavsko Sif.
Obenem pa obraz boginje Žive na višku svoje rodnosti predstavlja tudi Veliko Mater še starejših kultur oz. kar za vzhodne Slovane predstavlja Mokoš.
Vsekakor je Živina vloga večplastna, kompleksna in ne zgolj enostranska v smislu naloge boginje žetve. Živa je življenje, Živa je živa voda, je ena izmed obrazov boginje v času pobiranja plodov, je zaščitnica otrok, žensk, je tista ki vsako leto premaga smrt in prinaša nov cikel vzbrsti in življenja v polnem pogonu, ki jo skozi različne faze, z različnimi imeni srečujemo skozi to naše leto v utripu Narave.
In tako kot vzhodnoslovanska Mokoš uporablja magijo ter uči ljudi različnih del in pečenja kruha, tako tudi Živa uči, kako delati na polju.
Živo so uprizarjali kot lepo žensko z bujnim oprsjem, dolgimi svetlimi, žitnimi lasmi. Pri Polabcih sta njena glavna atributa jabolko in vinska trta, pri Čehih in Poljakih ter nekaterih drugih Slovanih pa klasje.
Na Blejskem otoku stoji mala cerkev Sv. Marije.
Poleg starejše cerkve so našli temelje zgradbe za katero domnevajo, da je bilo nekoč staroversko svetišče.
Na Bledu gostje lahko preživijo počitnice tudi v toplicah. Izvir termalne vode/vrelca ima 22 stopinj, kopanje v tej vodi pa ugodno vpliva na notranje organe in živčevje.
V današnji Nemčiji v Ratzeburgu oz. Ratiboru, je stalo njeno svetišče na otočku sredi jezera. Posvečen ji je bil izvir Aqua Siwa – Živa Voda. Danes tam stojijo toplice. Kjer pa je nekoč stal sam hram, stoji cerkev Sv. Marije. Podobnosti ne moremo zgrešiti.

Blejski otok je del slavnega Blejskega trikota, kjer tri kultne točke nekdanjih svetišč v trikotnik (tročan, Triglav) povezujejo Dobra Gora, Blejski otok in Gradiška (čaščenje nebesnega božanstva, zemlje in podzemlja).
Skozi poznopoletne žetvene praznike se srečamo s praznikom DOŽINKI.
Ljudje po procesiji okoli polj povežejo zadnji snop žita in iz njega spletejo posebno strukturo iz vencev, obogateno z raznobarvnimi trakovi in rožami, ki jo prenašajo dekleta. Venci simbolizirajo novo življenje, plodnost ter bogato žetev.
Čas žetve je odvisen od lokacije, načeloma pa so ga ponekod izvajali na Marijino vnebovzetje.
Do dandanes se je na Poljskem ohranil starodavni običaj, da je venec dva dni počakal doma pri vaškem veljaku. Ponekod so zadnji snop žita imenovali Velesova brada.

Tudi pri nas v Prekmurju pravijo »doužnjek« zadnjemu žitnemu snopu, spletenemu na zadnji dan žetve.
Konec žetve je vedno poln plesa in petja. Dandanes srečujemo organizirane praznike žetve po vsej Sloveniji, večinoma že malega srpana.
Med Muro in Dravo za praznik žetve v snop danes dodajo šmarnice in dišečo travo, ki jih vzamejo iz butarice, za katero vemo, da prestavlja velikonočno zelenje in s tem simbolizira vstajenje.
Na Dolenjskem so skupinsko povezali zadnji snop, ga vozili na vozu ter ga obesili v tisto hišo, kjer so bili neporočeni, saj prinaša plodnost in upanje na poroko.
Povezovanje zadnjega snopa žita se je ohranilo v spominu mnogih, kako so nekoč »babo« ali »deca« prenašali na vozovih.
Načeloma zadnji snop žita, lepo spleten in okrašen, varuje domačijo pred slabimi duhovi vse do naslednje sezone.

Vsepovsod, tudi na Krasu, so poznali podoben običaj, ko je najmlajša v družini povezala in z rdečim makom okrasila zadnji, pokončno stoječi snop na njivi, ki so ga imenovali »Stažić«.
Ime predstavlja žitnega starca, ki varuje pred slabim in da se žito ne bi polegalo.
Na dolenjskem poznamo Kurenta med mlatvijo kot slamnato lutko. V dolini Save je na zadnji snop žita sedel mož, napravljen v Kurenta z narobe obrnjenim kožuhom, na glavi je imel rogove v roki pa palico z dvema rogovoma.
Trepljanje zadnjega snopa pomeni »ubiti žitnega duha«. Da se seveda novo plodno leto spet lahko začne in se poveže v nov rodni cikel.
V Posočju tovrsten obred ni podrobneje izpričan, vemo pa, da je bilo zadnje žito ajda. In tej žetvi so pravili »ajdna« oz. ajdova žetev.
Ob luninem krajcu, ki simbolizira srp, so ajdo sejali, želi pa so jo nato v kimavcu in vinotoku.
Za razliko od ostale Slovenije, kjer ima največjo veljavo zadnji snop žita, so v Posočju odnesli na sveti kraj PRVI snop žita ob polni luni. Verjeli so, da kraju gospoduje Hostnik, obenem pa duh zemlje.
Na severnem delu Današnje Nemčije, kjer se je na otoku Rugen nekoč nahajalo zelo znano svetišče in preročišče Arkona, so ob času žetve klicali k Svetovidu, ki je, med drugim, predstavljal tudi plodnost.
Praznik žetve, poleg individualnih vedeževanj in slavnega vedeževanja s tekočino v Svetovidovem rogu, zaznamuje tudi peka velike pogače (neke vrste palačinka) iz novega žita. Svečenik se je skril za njo in če so uspeli videti kak delček njega, so ugotovili, da bo letina slaba. Če se je za pogačo lahko popolnoma skril, so predvidevali, da bo naslednja žetev obilna.
Na dan Marijinega vnebovzetja pa praznujejo tudi zeliščarji, ko se zahvaljujemo za vso zdravilno energijo, ki nam je podana v obliki rastlin.
Iz kasnejših časov, ko se je praznik ohranil v novoverski obleki, izvemo, da je tradicionalno šopek najbolj množično vseboval te rastline:
Šentjanževka, koperc, brogovita, navadni vratič, pšenica, jabolka, dalija, sončnica, oves, mak, jerebika, zlata rozga, rman, meta, leska, origano in druge.

Medtem ko je konec aprila, ko mi praznujemo dokončen prihod pomladi na Jurjevo, v vzhodnoslovanskih deželah to prav tako prelomnica v letu, ko so svečeniki čebele prestavljali na prosto in s tem zabeležili pomemben mejnik preskoka dveh svetov, je čas sredine avgusta čas prvega pobiranja medu. kar predvsem Rusi in Ukrajinci to zaznamujejo s posebnim praznikom.

Poleg pobiranja medu v tem času so vsepovsod značilne procesije k vodi, kjer so se tako ljudje kot domače živali obredno skopali, da bi se očistili, lajšali zdravstvene tegobe ali zdravili neplodnost. Gre za praznik, ki ga je na podlagi starožitnosti nadaljevala pravoslavna cerkev, običaji pa so poznani tudi med južnimi Slovani.
Ponekod obvelja mnenje/vera, da se po 15. avgustu ne smemo več kopati, saj postanejo zemeljske vode umazane. Gre pa seveda zgolj za simbolični prikaz, da se rodovitnost zemlje, skupaj z vodo umika. Čas čistosti in rodovitnosti zemeljskih voda se umika in vode prehajajo v nebo, da se očistijo in napajajo vodo za nov rodni cikel z neba.
Pomembno je, da se takrat s polj pobere čim več pridelkov in poseje na novo za jesenski pridelek.
Če na hitro skočimo še malce drugam pa vidimo, da so v starorimskih časih od 13-15. avgusta praznovali Nemoralie oz. praznik deviške boginje Diane, s procesijo deklet z baklami, naglavnimi venci, ki so hodile do okroglega jezera in opravile daritve.

Ponekod po Evropi naj bi še v predrimskih časih poznali praznik imenovan » Gospa žetve«.
To božanstvo pa se posredno navezuje tudi na Izido, Isis, ki jo prepoznamo v etruščanski kulturi, ki je v mnogočem oblikovala železnodobno obdobje tudi na delu naše dežele in zahodno od nas.
Obenem pa prepoznamo tudi staroegipčansko Isis, ki zna obuditi od mrtvih. Njene upodobitve sedeče matere z otrokom (Horusom) pa najdemo prepoznamo v krščanskem okolju device Marije z Jezusom.
Po modernem koledarju se je ravno okoli 15. avgusta Sirius pričel pomikati po nebu proti vzhodu, kar je pomenilo poplavljanje Nila s tem pa novega plodnega obdobja vsako leto.


Milina, hvaležnost, obilje, ljubezen, veselje do življenja so lastnosti boginje Žive s čemer nas navdaja predvsem v času intenzivnega pobiranja plodov, še posebno v času žetve.
Naše zlate, bujne Žive pa seveda ne povezujemo le z delom na poljih marveč s pobiranjem plodov kakršnegakoli dela, ki nam nudi preživetje.
Živa je steber naše osnovne življenjske energije, ki jo moramo na različne načine negovati, da ohranjamo moč, da v sadovih svojega dela znamo uživati ter biti ponosni na svoje ustvarjanje.
Živa je sveti izvir našega lastnega bitja, znanje in moč, da cenimo sebe in vse dobro okoli nas, da znamo ceniti tudi slabe izkušnje in iz njih potegniti dobro. Živa v nas vzpodbuja hvaležnost in zavedanje, da ni nič samoumevno, da nam je vsak trenutek le podarjen. Na nas pa je, kako ga bomo preživeli.
tekst: Irena Petrič
umetniška grafika Žive: Irena Petrič (rojena Urankar)
slike: Pixabay